Pripadniki pravoslavne vere izvedejo poseben obred že pred smrtjo posameznika; in sicer umirajoči osebi prižgejo svečo, ki jo namestijo v roke ali nad glavo. To mora storiti najbližji sorodnik, pri očetu ali materi torej sin oziroma hči.
Pravoslavni pogreb
Po smrti se nemudoma pričenjo priprave na pogreb, saj se mora ta opraviti že 24 ur po smrti, torej naslednji dan. Pokojnika najprej umijejo, kar navadno opravi starejši moški ali ženska, kadar je umrla oseba ženskega spola; telo pokojnika obrišejo z vlažnimi brisačami in moškega tudi obrijejo, mu postrižejo nohte, nazadnje pa še oblečejo v novo, svečano obleko, ki naj bi jo pokojnik praviloma pripravil že pred smrtjo.
Umrli mora čez noč ostati v svoji hiši, zato ga – dokler ni pripravljena krsta – bodisi položijo na mizo v večji sobi bodisi pustijo ležati v postelji, v kateri je umrl. Leži tako, da mu na prsi položijo desno roko na levo in ju zvežejo z robčkom ali tanjšo brisačo. Pokojniku zaprejo oči, zvežejo pa mu tudi noge okoli grežnjev ter glavo pod brado in čez čelo. Okoli tako ležečega preminulega se zberejo sorodniki in prijatelji, berejo molitve za doseganje miru v duši, se spominjajo lepih trenutkov s pokojnikom ali se pogovarjajo o resnih temah.
Po noči bedenja se opravi pogreb. Še pred prevozom umrlega do pokopališča sorodniki in prijatelji v njegovi hiši izrečejo sožalje najbližjim svojcem ter v sobi, v kateri leži pokojnik, prižgejo svečo, se poklonijo ikonam, položijo cvetje ter se nazadnje zberejo v sobi za goste. Ob določenem času se jim pridruži še paroh, tj. pravoslavni verski uslužbenec, ki opravi verski obred. V tem času vlada popolna tišina, vsi prisotni držijo sveče, medtem ko najbližji svojci pokojnika stojijo ob desnem boku krste. Nazadnje vsak posameznik počasi stopi do krste, se prekriža in poljubi pokojnika.
Za tem obredom se oblikuje povorka, ki krsto s pokojnikom pospremi do pokopališča. V ospredju povorke je pravoslavni križ, za katerim stopajo mlajše osebe s cvetjem; sledi jim krsta z umrlim, ki ima noge obrnjene naprej. Za krsto hodi paroh, in šele nato sorodniki po vrsti od najbližjih do daljnjih ter na koncu preostali udeleženci pogrebne slovesnosti. Opisan način žalovanja se še vedno izvaja na vaseh, v mestih pa pokojnika že pred bedenjem prenesejo v vežico, kjer tudi opravijo verski obred.
Pokojnika v krsti s pomočjo vrvi položijo v grob, nanj pa nato med izgovarjanjem stavka "Bog mu naj duši oprosti" vsak vrže pest zemlje.
