Darovanje organov je dejanje solidarnosti
Slovenci radi darujemo kri, vse bolj pogost pa postaja tudi darovanje organov in tkiv bodisi pred smrtjo bodisi po njej. To za mnoge predstavlja eno najbolj plemenitih, etičnih in humprelianih dejanj, s katerim lahko rešimo ali vsaj zelo olajšamo življenje sočloveka. Po drugi strani je tudi veliko takšnih ljudi, ki darovanje vidijo kot moralno sporno dejanje in pravijo, da z njim umetno podaljšujemo življenje, ki bi se moralo že izteči.
Najpomembnejši organi in tkiva, ki jih lahko presadimo so srce in srčne zaklopke, ledvica, pljuča, jetra, trebušna slinavka, žile, koža, roženica in kosti. Po številu darovanih organov umrlih darovalcev – med 14 in 18 darovanimi organi na milijon prebivalcev – se Slovenija uvršča v povprečje Evroptransplanta, tj. mednarodne zveze za sodelovanje na področju darovanja organov, ki povezuje Avstrijo, Belgijo, Nemčijo, Luksemburg, Slovenijo ter na Nizozemsko in Hrvaško. Osrednja ustanova, ki pri nas usklajuje program darovanj je Zavod Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv, Slovenija – Transplant.
V osnovi ločimo dve vrsti darovanja delov človeškega telesa, in sicer darovanje za časa življenja ter darovanje po smrti. V obeh primerih gre za dejanji iz solidarnosti.
Če se odločimo za darovanje delov svojega telesa za živa, lahko darujemo samo tiste dele, ki jih telo lahko pogreša ali pa se lahko obnovijo. Tako lahko darujemo eno ledvico, del jeter, del črevesa, kožo ter kostni mozeg, vendar le ljudem, s katerimi smo genetsko ali sorodstveno povezani. V izogib zlorabam vsak primer darovanja posebej obravnava Etična komisija za presaditve.
Ste med 80 % slovencev, ki podpirajo darovanje organov po smrti ali med tisto petino, ki to odklanja?
Nekoliko drugače je z odločitvijo, da bomo svoje organe in tkiva darovali po smrti. To lahko sprejme vsakdo po dopolnjenem 15. letu starosti, svojo odločitev pa lahko izrazi preko posebnega obrazca pri pooblaščenih osebah na prijavnih mestih (v zdravstvenih domovih, nekaterih lekarnah, na območnih enotah Rdečega križa ter Karitasa). Na podlagi takšne izjave imamo lahko od leta 2004 odločitev za darovanje organov po smrti zapisano na kartici zdravstvenega zavarovanja, vendar v takšni obliki, da je vidna šele po smrti in samo določenim zdravnikom. Seveda ima vsakdo, ki se za darovanje odloči, pravico in možnost svojo odločitev tudi preklicati. V primeru, da se oseba za časa svojega življenja do darovanja organov ne opredeli, se ji lahko ti odvzamejo, če temu ne nasprotujejo svojci.
Pri posmrtnem darovanju organov in tkiv se ti lahko odvzamejo šele, ko je po vseh predpisih ugotovljena smrt. V sodobni medicini (ter tudi v skladu z vsemi velikimi svetovnimi veroizpovedmi) to pomeni dokončno odpoved delovanja celotnih možganov. Slednja se ugotavlja po posebnih postopkih, in sicer komisija treh zdravnikov specialistov dvakrat v določenem časovnem razmiku opravi različne klinične teste ter instrumentalne preiskave.
Ko je smrt potrjena in je pokojnik ugotovljen za darovalca, se organi in tkiva umetno vzdržujejo vse dokler jih ne odvzamejo. Pri urejanju odvzema organov po smrti je pomembna vsaka minuta, saj organi po smrti začno hitro propadati, zato je to veliko laže, če se človek že za časa življenja opredeli glede darovanja svojih organov. Sam postopek odvzema organov sicer poteka v skladu s spoštovanjem do človeškega telesa, kar pomeni, da zdravniki specialisti v operacijski dvorani odvzamejo določene organe in tkiva, in sicer tako kot da gre za kateregakoli drugega bolnika.
Darovalec je lahko vsakdo. Edini pogoji so, da gre za zdravo osebo brez infekcijskih ali virusnih boleznih (denimo virusa HIV in hepatitisa B in C) ter malignega obolenja. Darovalec torej ne sme imeti bolezni, ki bi se s transplantacijo lahko prenesle na prejemnika.
Darovanja je v vsakem primeru popolnoma anonimno; prejemnik tako v nobenem primeru ne more dobiti osebnih podatkov o svojem darovalcu, niti obratno. Največ, kar lahko izvemo je spol in približna starost darovalca oziroma prejemnika ter državo, iz katere prihaja.
Kljub občutku, da gre pri darovanju tkiv in organov za plemenito dejanje in pomoč sočloveku, pa se mnogim zdi tudi moralno sporno. Kakšno pa je vaše mnenje o darovanju organov in tkiv? Ste med 80 % slovencev, ki to podpirajo ali med tisto petino, ki to odklanja? Ali pa ste morda med tistim mnogo manjšim odstotkom prebivalstva in ste se za takšno obliko pomoči po smrti že odločili? Veseli bomo, če boste svoje poglede delili z nami.
Viri:
mislim da je to zelo koristno ker ko nekom ni vec pomoči lahko pomaga drugemu da lahko živi dalje
Odločitev za darovanje organov po smrti je vsekakor plemenita odločitev. Vendar se jaz za to ne bi mogel odločiti. Nekako bi se bal, da bi bog ne daj bil v smrtni nevarnosti, in ker je moj organ kompatibilen z nekom drugim, ki nujno potrebuje le-tega (po možnosti je ta oseba zelo vplivna), se zravniki ne bi potrudili, da me rešijo in pozdravijo. Sej zato se pa reče pogrebništvu – ZAKLJUČNA DELA V ZDRAVSTVU.
Hmmm… xenon, razumem tvoj strah. Ampak po drugi strani je, kolikor vem, podatek, da si se odločil biti darovalec na tvoji zdravstveni kartici viden šele po smrti. Pa tudi takrat tega podatka ne more odčitati vsak zdravnik, ker je za to potreben poseben program ter zakodirana kartica, ki jo ima menda le en zdravnik (koordinator za transplantacije) v bolnišnici.
Se mi pa zdi, da je odločitev za darovanje po smrti ena pametnejših odločitev, ki jih posameznik lahko sprejme v svojem življenju.
V četrtek dne 29. 10.2009 ob 20. uri in v soboto 31.10. ob 21 uri (ponovitev) bo na sporedu addaja “Dosežki slovenske medicine”.
TEMA: kirurgija jeter, tumorji in transplantacija z dr. Stanisavljevič Draganom in sicer na NET TV.
Jaz nisem čisto prepričana, če bi darovala svoje organe in tkiva po smrti. Čeprav je Katarina lepo napisala, da ni razloga da ne bi in da je to plemenito dejanje. Kar se s slednjim seveda strinjam. Ampak vseeno mislm, da to ni mala stvar in da mora biti vsak posameznik resnično prepričan v to. Sama delam v pogrebni službi in moram priznati, da v 4 letih nismo pokopali pokojnika, ki se je odločil za darovanje svojih organov.
Katarina, priporačam ti naslednjo knjigo:
Renate Greinert: Rdeča zanka (Sporni primer darovanja organov; Materin boj).
Če boš imela čas, preberi in prosim podaj svoje mnenje.
Jaz osebno mislim, da je to dejanje zelo plemenito, kot je napisala tudi oseba xenon.. Ne strinjam se pa z njo, da svojih organov nebi darovala drugim. Tako bi lahko nekomu rešila življenje. Ali ni to lepo? Po eni strani se mi zdi to dejanje sebično. (če jih nebi darovala), saj jih tako ali tako ne potrebujemo več. Po drugi strani pa je res tudi to da vsak ima svoje mnenje in da o svojih organih odloča sam.