Z otrokom se je treba o smrti odkrito in neposredno pogovoriti, saj bo le tako sprejel, da nekoga več ni.
Ob soočanju s smrtjo ljubljene osebe pogosto prezremo otroke in pozabimo na to, da – tako kot odrasli – tudi otroci žalujejo. Toda, ali jim sploh povedati za izgubo? Če naj bi jim povedali, kako jim sporočiti novico?
Zaradi lastnega strahu pred smrtjo navadno občutimo nelagodje, tesnobnost in zmedenost, ko naj bi s smrtjo soočili otroka. Toda zavijanje otrok v vato in ščitenje pred realnostjo, ki je v tem primeru izguba bližnjega, je napačno. S tem otrokovo trpljenje le podaljšujemo, saj jih ščitimo pred neizogibno življenjsko izkušnjo. Slabše je, če otrok novico izve od nekoga tretjega ali šele čez več let. Bodite pošteni, tako boste namreč otroku prihranili zakasnelo in boleče žalovanje.
Z otrokom se je treba o smrti odkrito in neposredno pogovoriti, saj bo le tako sprejel, da nekoga več ni. Razložite mu, da je smrt sestavni del življenja; da vse, kar živi, mora tudi umreti. Vaše razlage naj bodo kar se da preproste in najlažje je, če uporabite primere, ki jih lahko razume (denimo razlika med živo in mrtvo ptico). Fraze, da umrla oseba spi ali je odšla na potovanje, niso primerne. S tem mu lahko dajemo lažno upanje, da se bo oseba nekega dne vrnila. Ne prikrivajte resnice, na otrokova vprašanja pa odgovarjajte preprosto in točno. V nobenem primeru ga ne puščajte samega s kupom neodgovorjenih vprašanj.
Bodite potrpežljivi – otroci navadno potrebujejo več časa, da sploh pričnejo razumeti, kaj se je zgodilo ter nato tudi, da se s tem spopadejo.
Otroka spodbujajte pri tem, da izrazi svoja občutja, da se odpre. Čustvenih bolečin ne sme zakopati globoko vase, saj bodo ta nepričakovano privrela na dan mnogo kasneje v življenju. Torej, če želi skakati od jeze, naj skače. Če želi o izgubi in o preminuli osebi govori, naj govori. Če tako občuti, naj joče in ne prepričujte ga, naj bo močan in skriva žalost. Otrokovih občutkov ne obsojajte, poslušajte ga in mu pojasnite tudi, da so vsa ta mešana občutja normalna in pravilna. Povejte mu, da tudi vi občutite enako praznino, vendar mu ne vsiljujte svojih čustev. Bodite potrpežljivi – otroci navadno potrebujejo več časa, da sploh pričnejo razumeti, kaj se je zgodilo ter nato tudi, da se s tem spopadejo. Dajajte jim tudi občutek ljubezni, topline in bližine. Že dotik lahko dela čudeže. Nudite jim pomoč in tolažbo, če jo potrebujejo.
Po seznanjenju je pomembno, da otroka skrbno opazujemo. Navadno svoja čustva izrazijo skozi igro, in če bo z igranjem s plastelinom ali barvanjem s prsti izrazil napetost ali celo agresivnost, to ni nič nenavadnega. Zanikanje, otopelost, šok, depresija, občutki jeze, osamljenosti in krivde so – tako kot pri odraslih – normalni, če ne trajajo predolgo. V primerih, ko otrok izgubi zanimanje za vsakodnevne stvari, prijatelje, igro ali šolo, ga je strah samote, ne spi in ne je, pogosto oponaša umrlo osebo ali govori, da bi se tej osebi rad pridružil, je čas, da poiščete strokovno pomoč.
Kaj otroci potrebujejo, je odvisno deloma tudi od njihove starosti
Otroci, mlajši od štirih let, potrebujejo največ pozornosti. Kljub nizki starosti opazijo odsotnost bližnje osebe in pomembno je, da jim tisti, ki smo še ob njih, nudimo vso možno ljubezen, nežnost in toplino.
Otroci med četrtim in šestim letom verjamejo, da je smrt nekaj povratnega, saj denimo risani junaki umrejo, nato pa so čudežno priklicani nazaj v življenje. Nujno je, da jim smrt razložimo s fizičnimi oznakami, tj. na primer, da je srce prenehalo biti. Opazujte jih pri igri, saj lahko skrivajo jezo.
Otroci med sedmim in enajstim letom se prvič zavejo, da je smrt realnost, zato se smrti pričenjo bati, saj jo vidijo kot napadalca, ki jim jemlje ljubljene osebe. Lahko se zgodi, da v svojih napakah iščejo vzroke za smrt družinskih članov. Pojasniti jim moramo, da smrt ni njihova krivda ter da si umrli smrti ni izbral sam. Spodbudite jih, naj izrazijo jezo.
Najstniki o smrti nočejo razmišljati in ko so se z njo primorani soočiti lahko povzroči jezo, krivdo in predvsem strah. Znajo se vživeti v občutke drugih, zato bolečino občutijo dvojno, poleg tega pa imajo v tem obdobju tudi veliko dela sami s seboj. Prisluhnimo jim.
Prav je torej, da otrok ne izključujemo iz procesa žalovanja. Bolj kot so vanj vključeni, hitreje bodo sposobni preboleti izgubo. Če ste se že znašli v takšnem položaju, bomo veseli vašega mnenja.
Vir:
ta članek mi je zelo ušeč. mislim, da se iz njega dobila veliko zanimivih info. 🙂
v družni se pravkar soočamo z izgubo ljubljene babice. bila je tesen družinski član širši družini in naš 10 letnik, je ob novici da je umrla reagiral sledeče- počakali smo, da je prišel domov iz šole, se najedel in se ‘umiril, šele nato sem povedala. vrstni red je bil nekako tako-
Torej ko je prišel takoj sem mu rekla, da mu bom kasneje nekaj povedala, najprej pa naj poje..se umiri..
(Tako se mi je zdelo, da sem ga malce pripravila, da bo ‘nekaj’ pomembnega).. v stanovanju je bila tišina-brez glasbe ,tv..
sedla sva na kauč, in stisnila sem ga k sebi.
potem sem preprosto rekla-nekaj ti moram povedati-jasno da sem imela solze v očeh in sem preprosto izgovorila..veš babica je umrla.(in obmolknila)
njegova reacija- brez besed se je stisnil tesno k meni..nekaj časa sem ga samo držala objetega in on je ihtel.
Ko me je izpustil, sem mu rekla, da je smrt sestavni del življenja in da smo lahko hvaležni, da nam je bilo dano živeti z babico ta čas.( in spet sem obmolknila. Začel je postavljati vprašanja..kako je umrla ipd., mirno sem mu razložila.
Dala sem mu čas, da si ‘zloži’ misli..
spodbudila sem ga,da naj se zjoče, če mu bo lažje, naj da bolečino iz sebe.
in na to sem mu rekla da naj se sam odloči, če želi na pogreb ali ne.( star je le-že 10 let..)
njegov odgovor- ne bom šel, ker bom potem še samo bolj žalosten mami..
otroci se mi zdi, imajo svoj način izražanja občutenj..
jasno, da pride vse za nami,pa vendar-
pomembno je da imajo možnost sami odločati, kako želijo žalovati..
takšna je moja izkušnja, in menim, da je ‘delovalo’. Žalost je tako kot veselje del življenjskih občutenj in nikoli ne more nič nadomestiti izgube, a stavek ki ga je izrekel..veš, jaz je nikoli ne bom pozabil mi je dal vedeti, da ta moja mala glavica nekako ve, in razume..
upam, da sem s tem morda komu pomagala ‘kako povedati’.