Še posebej težko se je soočiti s smrtjo osebe, ki nam je bila več let najbližje. Z izgubo dolgoletnega partnerja izgubimo tudi nekoga, s katerim smo vajeni preživljati svoj prosti čas in nam je vrsto let stal ob strani.
Smrt partnerja lahko za posameznika predstavlja zelo travmatičen dogodek, saj gre za korenito spremembo v navadah in življenju nasploh. Okrevanje tako lahko traja več let. Povsem normalno je, da v tem času preživljamo različne čustvene faze. Te si ne sledijo nujno v naštetem zaporedju. Pogosto se prepletajo in se pojavljajo hkrati ali večkrat, saj lahko že dogodek, ki se nam sicer ne zdi pomemben, sproži drugačen tok misli in obudi posebne občutke. Ni pa nič nenavadnega, da traja tudi do dve leti, da preidemo vse naštete faze in si od izgube dokončno opomoremo.
1. faza: zanikanje
V tej fazi se izoliramo od preostalega sveta in ne moremo ter nočemo verjeti, da našega partnerja resnično ni več med nami. Pričakujemo, da bo ta vsak trenutek stopil skozi vrata.
2. faza: jeza
Običajni so tudi občutki jeze – na preminulega partnerja, nase, na celotno situacijo ter na ljudi, ki nas obkrožajo.
3. faza: pogajanja
To je faza, v kateri si pogosto zastavljamo vprašanje “Kaj če…?” Razmišljamo, kaj bi lahko spremenili, storili drugače ter kako je lahko do tega res prišlo.
4. faza: žalost in depresija
Takrat se zavemo, da je vse to realnost, da osebe ni več in da se položaj ne more spremeniti. Sami sebi priznamo, da nam nihče ne more vrniti izgubljene osebe, kar lahko povzroči depresijo. V tem času se načrtno odmikamo od sveta.
5. faza: sprejetje izgube
Sprejetje izgube ne pomeni tudi pozabe. Pomeni zgolj to, da smo končno pripravljeni storiti korak naprej.
Tudi, ko izgubo sprejmemo in bolečina popusti, se lahko zgodi, da bomo v posebnih obdobjih še posebej občutljivi in bomo ponovno občutili bolečino. Gre za posebne priložnosti, kot so razne obletnice ali rojstni dnevi, ki oživijo prijetne, a obenem tudi boleče spomine. Podoben učinek lahko imajo priljubljene pesmi, filmi, srečanja z določenimi osebami ali obiski posebnih krajev.
Biti partner je vloga posameznika v življenju, in če smo se primorani soočiti z izgubo naše boljše polovice, moramo na novo opredeliti svoje življenjske vloge in cilje. Na novo moramo najti tisto, kar bo predstavljalo naše središče in smisel življenja. Izguba partnerja pomeni obdobje sprememb, kar je lahko zelo težaven proces tudi za okolico žalujočega. Slednji lahko namreč razvije iracionalen strah pred spremembami ali ima težave pri sprejemanju odločitev.
Soočamo pa se lahko tudi s tako imenovanimi sekundarnimi izgubami; vsak od partnerjev namreč v gospodinjstvu igra svojo vlogo in s tem prispeva k ravnovesju. Smrt enega to ravnovesje poruši in naučiti se moramo novih vlog in nalog, ki jih prej nismo počeli.
Zlasti težko je soočanje z izgubo partnerja, kadar gre za več-desetletna razmerja. Ko ostarela oseba po več desetletjih skupnega življenja z enim življenjskim partnerjem ostane sama, jo je potrebno v prvi vrsti podpirati pri tem, da v življenju ne zastane, temveč da z njim nadaljuje. Ustvari naj si novo življenje, se loti novih dejavnosti in sklepa nova prijateljstva. Obenem moramo žalujočemu svetovati, naj velike odločitve – kot so denimo selitev, prodaja hiše ali pomembnejše finančne odločitve – odloži vsaj za nekaj časa.
Pomembno je, da se o preminulem partnerju z žalujočim pogovarjamo. Zgodbe o njem in pogosto omenjanje njegovega imena so dobrodošli. To ohranja spomin na umrlega ter kljub temu pospešuje proces okrevanja. Žalujoči je nekaj časa lahko zelo odvisen od svojih otrok, tako pri komunikaciji kot pri socializaciji.
Žalujoči osebi, posebej če je naš starš, je treba pomagati pri gradnji neodvisnosti. Namesto da stvari, ki jih je počel preminuli, počenjate sami, naučite žalujočega, da jih opravi sam. Temu prilagodite tudi družinske tradicije. Izogibajte se tistih, ki brez preminule osebe nimajo več smisla ali prinašajo le (preveč) boleče spomine.
Vsekakor velja pravilo, da preminulega ne smemo pozabiti. Smrt je sestavni del življenja in kot takšno jo moramo sprejeti.
Viri:
