Pogreb po budistično

Budizem je ena glavnih svetovnih religij in obenem tudi filozofija, ki je danes razširjena že po vsem svetu, torej tudi pri nas, zlasti pa v Aziji. Zanjo je značilen pogled na svet, ki ni čisto v skladu z našim ‘zahodnim’, zato se tudi budistični pogrebi močno razlikujejo od naših tradicionalnih.

Pogreb po budističnoKadar je v budistični veri oseba na smrt bolna, je nujno, da se tako ta oseba kot njeni svojci pomirijo s smrtjo. Otresti se morajo občutkov, kot so strah, jeza, depresija in navezanost, saj se le tako lahko sprijaznijo z začasnostjo človeškega bivanja in s smrtjo kot naravnim in neizbežnim pojavom. Verjetno najpomembnejša doktrina v budizmu je ponovno rojstvo duše. Zato se mora oseba, ki se približuje smrti, v tem času spominjati svojih dobrih dejanj, ki ji bodo pomagala k dobremu ponovnemu rojstvu in bodo služila kot vodilo v naslednjem življenju. Pomaga lahko petje zaščitnih verzov, ki ga izvajajo menihi na domu.

Tik pred smrtjo nastopijo ure zmedenosti, ko je še posebej pomembno, da umirajočemu njegovi bližnji pomagajo ponovno vzpostaviti samozaupanje. Prižgejo sveče, oljne svetilke in kadila. Umirajočega očistijo in preoblečejo v čista oblačila. Čeprav je žalost v teh trenutkih tudi pri budistih pričakovana, je pomembno, da ostanejo mirni in pred odhajajočo osebo bolečine ne pokažejo.

Budizem uči, da po smrti ostane zgolj materija, zato dejansko ravnanje s truplom pokojnika nima neposrednega vpliva na njegovo blagostanje v naslednjem življenju. Seveda pa to ne pomeni, da budisti s posmrtnimi ostanki svojih bližnjih ravnajo nespoštljivo. Ob nastopu smrti morajo izpolniti pokojnikove želje glede darovanja organov ali celotnega telesa. V kolikor takšnih želja ni izrazil, ga družinski člani umijejo ter preoblečejo v preprosta, ne pa posebna ali pretirano okrašena, oblačila. Preminuli se je že rodil ponovno, zato ni potrebe, da bi mu dajali popotnico na poti v prihodnje življenje. Pri polaganju trupla v krsto so najbližji prisotni, saj bi sicer izrazili nespoštovanje do umrlega.

 

budisticni_pogrebVerski obredi oziroma spominske slovesnosti so v budizmu navadno na vrsti tretji, sedmi, devetinštirideseti in stoti dan po smrti. Takrat menihi bodisi v samostanu bodisi na domu izvedejo dano, tj. budistični obred darovanja ali velikodušnosti, s pomočjo katere se pokojnik hitreje ponovno rodi v kraljestvo sreče.

Budističen pogreb, kot izraz izgube in spoštovanja, mora biti preprost, in obenem svečan ter vzvišen. Dvorana, v kateri leži truplo v krsti, naj bi bila umirjena, krsta pa praktična. Pred krsto postavijo oltar, namenjen darovanju rož, sadja, sveč ali kadil, ter tudi skromne vence in napise v slovo. Prisotna je podoba Bude. Pri budističnem pogrebu ni potrebno in niti ni zaželeno, da družina umrlega svojo skrušenost izkazuje s črnimi oblačili. Ta naj bodo raje bela ali preprostih, enostavnih barv. Povabijo lahko budistične menihe, da izvedejo primerne verske obrede. Spoštovanje udeleženci pogreba izkažejo s tem, da snamejo morebitna pokrivala ter se priklonijo s sklenjenimi rokami.

Ali bo pokojnik pokopan na klasičen način ali upepeljen, je povsem njegova odločitev oziroma odločitev svojcev, saj budizem tu ne ‘predpisuje’ nobenih pravil. Pri zadnjem slovesu morajo biti navzoči menihi, da vodijo poslednje obrede. Po teh je krsta zapečatena, pogrebni sprevod pa poteka umirjeno, tiho ter urejeno. Ko je krsta položena v grob ali žara v pagodo, je pogreb zaključen. Urejanje groba pa je nato osebna odločitev pokojnikovih bližnjih. Denar, ki ga v znak žalovanja družini morebiti poklonijo žalujoči, porabijo za stroške pogreba ali darujejo v verske namene, kar je lahko pokojniku v pomoč ob ponovnem rojstvu.

Težava, s katero se budisti srečujejo pri prirejanju verskega pogreba, je predvsem v tem, da je težko najti ponudnike teh storitev, tudi v Aziji, kjer je verstvo pogosto. Zato je, če želimo takšen pokop, treba biti še posebej pozoren na razne iskalce dobička.

Vir:

Oglasi
TagsVera

1 comment

  1. Nik 22 december, 2009 at 01:42 Odgovori

    Malo mešaš budizem s hindujskimi gledanji. V budizmu ne poznajo “duše” – budizem po definiciji je “anatmavada” – učenje o neobstoju duše.

    Ker ni duše, ne obstaja niti “ponovno rojstvo duše”, reinkarnacija (takšna formulacija je sporna tudi za hinduizem; duša-atman je večna, se ne rodi niti je nič ne more uničiti), pač pa poznajo prerajanje (rebirth).

    Eno gledanje je takole: po smrti ni nikakšnega nesmrtnega elementa, ki bi ostal in se ponovno rodil, pač pa pač pa ostanejo samo razpadli ostanki prejšnjega bitja – skhande (ne samo materija, pač pa tudi čustva, … zavest), ki pa se pri prerajanju na novo združijo v neko drugačno bitje, ki nima neposredne zveze s prejšnjim.

Dodaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.