V naši neposredni bližini, na Dunaju, je na ogled muzej pogrebnih običajev in tradicij. Dunaj, avstrijsko glavno mesto, se lahko pohvali z enim največjih pokopališč v Evropi, poleg tega je za Dunajčane značilno, da so do pogrebov razvili prav poseben odnos.
Pokop umrlih je od nekdaj potreba človeške skupnosti, s katero izkazujemo skrb in spoštovanje do pokojnih, obenem pa poskrbimo tudi za žive, saj nam truplo pokojnika zbuja poseben strah. Ob tem se ja razvila cela množica navad in običajev, ki so namenjene tako rajnkim kot njihovim zanamcem. Prvotno je za pokop preminulega poskrbela družina ali del skupnosti, kasneje je to vlogo prevzela verska skupnosti. Šele na začetku 20. stoletja se je iz tega razvila posebna obrt, ki jo opravljajo pogrebna podjetja.
Za mnoge Dunajčane smrt predstavlja nadaljevanje življenja in pogrebe še vedno opravljajo v svojem veličastnem slogu z visoko modo in glasno glasbo. V njihovi navadi je tudi, da okoli vseh svetih, tj. 1. novembra, poleg pokopališč obiščejo tudi pogrebni muzej v prestolnici. Slednji je bil ustanovljen že leta 1967, potem pa ga je dve desetletji kasneje Wittigo Keller zasnoval na novo. V njem je razstavljenih več kot 1000 predmetov, ki nudijo edinstven pogled na kult mrtvih in pogrebne obrede. Kljub temu, da muzej obravnava morbidno temo smrti in umiranja, prikazuje tematiko na obziren in pieteten način.
V tem dunajskem muzeju najdete eksponate kot je denimo sedeča krsta. Oblikoval jo je surrealistični slikar René Magritte in ima na dnu vrata za izhod v sili ter posebne alarme, ki so slišni tudi nad zemljinim površjem – da bi tudi najbolj paranoični med nami počivali v miru. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bil namreč med ljudmi precej pogost strah pred tem, da bi bili pokopani živi.
Torej ni nenavadno, da je med eksponati tudi bodalo, ki so ga zdravniki takrat uporabljali za zbadanje srca. Marsikdo si je, da bi izključil bojazen pred živim pokopom, zaželel, da bi ga naravnost v srce zabodel še zdravnik. Na to metodo danes seveda ne pomislimo več, kljub temu, pa je to na Dunaju v teoriji še vedno izvedljivo, saj zakon, ki bi to prepovedoval, še ni bil sprejet.
Na ogled je tudi – med vsemi morda najmanj spoštljiv predmet – krsta za večkratno uporabo iz 18. stoletja. Na dnu krste so posebna vratca, skozi katera so odvrgli truplo pokojnika v grob, krsto pa ohranili za naslednjo stranko. S tem so sledili dekretu iz leta 1784, ki je zaradi varčevanja s prostorom zahteval, da se trupla zgolj zavijejo v rjuhe. Na ogled pa so tudi navade novejšega izvora; v muzeju vam predstavijo tudi možnost, da pepel pokojnika predelate v diamant. To je sedaj na voljo tudi v Sloveniji.
K muzeju seveda spada tudi trgovinica s spominki, ki so – kaj pa drugega – pogrebno obarvani. Knjige o zgodovini pokopališč, razglednice, zgoščenke, filmi, pa tudi miniaturni pogrebni avtomobili, krste ali makete pokopališč. Večino spominkov lahko uporabite tudi na noč čarovnic. Zraven muzeja se nahaja tudi knjižnica in arhiv s preko 3000 kosi literature.
Če boste imeli priložnost obiskati dunajski ali kakšen drug pogrebni muzej, nam zaupajte, kakšna je vaša izkušnja.
Viri: