Smrt v umetnosti: Mrtvaški ples

Vado_moriVelika epidemija kuge sredi 14. stoletja, ki je število prebivalstva stare celine zmanjšala za približno tretjino, in vsi kasnejši izbruhi t. i. črne smrti so vplivali na percepcijo smrti Evropejcev. Kuga in z njo smrt sta postala del vsakdanjika, pojavljati pa se je pričela tudi posebna prevzetost nad pojavom smrti.

Zahodna slikarska umetnost smrti, ki se je pričela zahvaljujoč omenjenim pojavom, temelji prav na nasprotju med veličastnostjo življenja in na drugi strani trohnenjem, ki neizogibno spremlja smrt.

Upodabljanje smrti v slikarstvu ima svoje začetke v času, ko je po Evropi kosila črna smrt. Še pred tem se je v francoskih rokopisih iz 13. stoletja pojavila legenda o treh živih in treh mrtvecih. Vsebina legende je preprosta; trije mrliči, ki predstavljajo duhovnike, srečajo tri žive, in sicer vojvodo, grofa in kraljeviča. Slednje to srečanje močno pretrese, mrtveci namreč s trojico živih spregovorijo. Pozovejo jih, naj se pokesajo, češ “sedaj si takšen, kot sem bil nekoč jaz. In takšen kot sem jaz sedaj, boš nekoč tudi ti. Bogastvo, spoštovanje in moč nimajo pomena, ko nastopi smrt”. Legenda je bila pogosto upodobljena na freskah v različnih cerkvah, predvsem kot dodatek mrtvaškim plesom.

mrtvaski_ples_v_hrastovljahOmenjene legende kljub nekaterim podobnostim z mrtvaškim plesom ne smemo smatrati za neposrednega predhodnika ali izvor plesov mrtvecev. V obeh primerih gre za dialog med živimi in mrtvimi ter tudi za jasno delitev na družbene razrede. Toda v mrtvaškem plesu navadno nastopa več oseb, vsaj dvajset, medtem ko so v legendi akterji le trije na vsaki strani. Po drugi strani je v obeh primerih v ospredju kontrast med sijajem in veličastnostjo živih, ki so bogati in iz plemiških stanov, in med grozljivostjo trohnečih trupel. Kontrast jasno izraža dejstvo, da smrti ne morejo uiti niti najmogočnejši med mogočnimi. Pred smrtjo smo vsi – bogati in revni – enaki. Če pa imamo v mislih filozofsko raven obeh umetniških zvrsti, med njima obstaja precejšnja razlika; pri mrtvaškem plesu je za spremembe že prepozno, zvonec je odzvonil in vse, kar akterjem preostane je, da se pridružijo plesu. Pri legendi, nasprotno, gre ravno za pozivanje še živečih, naj se pokesajo.

Neke vrste predhodnik mrtvaškega plesa je tudi iz Francije izhajajoča pesnitev Vado Mori, kar pomeni “pripravljam se na smrt”. V teh verzih se umirajoči predstavniki različnih družbenih razredov pritožujejo nad smrtjo, ki jim je vsak trenutek bližje. Pred tem je navadno zapisan tudi prolog, ki poudarja neizogibnost smrti. Tako ima tudi Vado Mori precej skupnih značilnosti z mrtvaškim plesom, denimo toženje umirajočih ter jasno delitev na družbene razrede. Toda v pesnitvi Vado Mori smrt ne nastopi, prav tako nihče ne odgovarja na tožbe umirajočih. Vado Mori torej prav tako ni neposredni predhodnik mrtvaškega plesa, kar pomeni, da je natančen izvor slednjega še nepojasnjen.

Po nekaterih predvidevanjih ima mrtvaški ples, tako kot Vado Mori ter prej omenjena legenda, svoje začetke v Franciji, natančneje v mrtvaškem plesu, naslikanem leta 1424 na pariškem pokopališču Cimetière des Innocents. To delo je bilo sicer uničeno in ga poznamo zgolj iz kasnejših reprodukcij. Kasneje v 15. stoletju so bile na to temo ustvarjene freske v Londonu, Baslu, Lübecku in drugod. Tako je bil mrtvaški ples v drugi polovici 15. stoletja že precej priljubljen in se je pojavljal zlasti v obliki fresk pa tudi kot poslikava rokopisov. Najpogosteje je bil naslikan na zunanjih stenah samostanov, družinskih grobnic, kostnic, šele kasneje tudi v notranjosti cerkev.

Mrtvaški plesi navadno upodabljajo propadajoča trupla ali okostnjake v družbi predstavnika določenega družbenega razreda. Kompozicija in število upodobljenih oseb se od dela do dela razlikujejo. Nad sprevodom so zapisani verzi, s katerimi umrli nagovarja živega, navadno v obtožujočem, pretečem, tudi ciničnem ali sarkastičnem tonu. Temu sledi odgovor živega, ki je poln obžalovanja, obupa in želje po milosti. Toda vabilu smrti se ne more ogniti nihče. Smrti namreč ni mar za družbeni položaj, za spol, starost ali bogastvo – vsi se morajo pridružiti plesu. Pri tem ji je navadno v pomoč z glasbilo, ki ima zapeljivo in obenem peklensko ter pogubno moč.

mrtvaski_ples_1
Tudi na slovenskih tleh je nastal eden takšnih mrtvaških plesov. Gre za fresko v Cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah. Umetniško delo, ki v dolžino meri sedem metrov, je konec 15. stoletja naslikal Janez iz Kastva. Ne gre za klasičen mrtvaški ples, saj procesija poteka od desne proti levi, kar je precej nenavadno, poleg tega pa v tem primeru grafično delo ne vsebuje besedila.

V srednjem veku je imel mrtvaški ples namen delovati kot opozorilo vplivnim možem ter obenem kot tolažba revnim. Z njim so želeli tudi pozvati ljudi, naj bodo odgovorni, spodobni kristjani. Najosnovnejša ideja mrtvaškega plesa pa je še bolj preprosta in predvsem brezčasna – ponazarja namreč kratkost življenja. Spomni nas, da nas bo vse brez izjeme na koncu pričakala smrt.

Vir:

Oglasi

Dodaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.