Po cenzusu iz leta 1990 naj bi v Združenih državah Amerike živelo skoraj dva milijona ameriških Indijancev ter aljaških staroselcev. Vendar je med tema dvema milijonoma razširjenih cel kup različnih verovanj, prepričanj in običajev. Zato med Indijanci tudi ni najti povsem enotne prakse glede pogrebnega obredja.
Navade ameriških staroselcev oziroma Indijancev ob smrti se močno razlikujejo, tako v geografskem kot v časovnem smislu, saj jih je vsakokrat oblikovalo drugo okolje, druga družbena struktura in drugačna duhovna prepričanja. V procesu razvoja je njihovo obredje vsebovalo pogrebe v obliki pokopa pod zemljino površje, upepelitev kot tudi površinskih pokopov, ko se je umrlega preprosto zavilo v posebno prevleko ali celo zgolj pustilo truplo na prostem. Obstajajo pa neki splošni obrazci glede indijanskih obredov. Da bi ta pravila pogrebnih obredov in drugih slovesnostih razumeli, moramo najprej razumeti načela, ki vodijo njihovo duhovnost.
Po verovanjih severnoameriških staroselcev so vsa bitja sveta. Isto velja za Naravo, ki je deležna prav posebnega mesta in je že sama po sebi sveta. Vsako življenje, vsako bitje predstavlja enak delež Stvarjenja, torej so ljudje na isti življenjski ravni kot denimo žuželke ali druge živali. Obenem je vsako bitje zelo kompleksno, zato lahko celo znotraj posameznih staroselskih plemen obstajajo različne verske razlage. Nepredvidljive sile in skrivnosti so sprejete in vključene v verovanja brez posebnih razlag.
Med Indijanci dihotomije kot so nebesa–zemlja ter nadnaravno–zemeljsko, ne obstajajo. Je pa vsako versko obredje tako izkušnja posameznika kot izkušnja celotne skupnosti, njen namen pa je v prvi vrsti izoblikovati posameznika. Poseben poudarek je med severnoameriškimi staroselci prav na iskanju posameznikove vloge in mesta v svetu. Tako kot t. i. zahodne kulture imajo tudi severnoameriški staroselci sveta mesta, mesta posebnega pomena – zlasti za ceremonial. Vendar pa njihova svetišča za razliko od zahodnjaških templjev in podobnih krajev prevzemajo obliko samih naravnih delov njihovega domovanja oziroma domovine, torej narave. Nenazadnje, in kar je pri vsem skupaj morda najpomembnejše – smrt je za Indijance popotovanje v nek drug svet.
Indijanske navade so najpogosteje narekovale izvajanje neke vrste očiščevalnega obreda v času pokopa. Pogosti so bili tudi t. i. sekundarni pokopi, ki so sledili upepelitvi trupla ali izpostavljenosti trupla na prostem. V takih primerih – kot tudi v primerih, ko so bile razlike v družbenih položajih pomembne – se je obredje lahko časovno precej raztegnilo, ker je bilo tudi precej kompleksnejše. Posebno vlogo Indijanci podeljujejo sorodnikom preminulega; da bi pokojniku pomagali pri njegovem popotovanju v drugem svetu, so zanje med nekaterimi severnoameriškimi staroselci razširjena posebno stroga in natančna pravila postopanja. Četudi Indijanci smatrajo, da smrt ne pomeni tudi konec življenja, je sočustvovanje ob izgubi ljubljene osebe dobrodošlo.
Precej pogoste pa so tudi nekatere krščanske karakteristike v indijanskem pogrebnem obredju. To ni nič nenavadnega, saj so staroselci že pred več stoletji prišli v kontakt z naseljenci iz Evrope, ki so s seboj seveda prinesli svoje evropske navade. Te so se sčasoma skozi poskuse spreobračanja, mešanih zakonov, raznih dekretov in drugih prisilnih ukrepov vse bolj širile. Pogosto je bilo ustanavljanje katoliških misijonov in s tem spodbujanje pokopov na pokopališčih in v okolicah cerkva, kot je bilo v navadi v Evropi. Kljub temu so – vsaj večinoma – severnoameriški staroselci ohranili svoje tradicionalne navade. Kadar je bilo potrebno, tudi na skrivaj.
Viri:
