V enem izmed prispevkov sem vam že predstavila priljubljeno turistično točko v Parizu, pokopališče Pere Lachaise. Tokrat pa poglejmo v domače loge, natančneje v Maribor, kjer se prav tako nahaja eno izmed pokopališč velikega kulturnega pomena – tako za Slovenijo kot za širši evropski prostor.
Združenje kulturno pomembnih evropskih pokopališč (Association of Significant Cemeteries in Europe – ASCE) je bilo ustanovljeno leta 2001 na pobudo italijanskega mesta Bologna. Deluje kot neprofitna organizacija oziroma mreža javnih in zasebnih organizacij iz celotne Evrope, katerih naloga je zaščita pokopališč s posebno kulturno vrednostjo. Danes je v združenje, ki skrbi za širjenje ideje, da pokopališča niso zgolj prostor spomina na naše najdražje, temveč tudi izraz kulturne, arhitekturne ter zgodovinske dediščine, vključenih več kot 90 članic iz 15 evropskih držav.
Namen ASCE je ozaveščanje širše javnosti o pokopališčih, ki kot dediščina človeštva nosijo posebno zgodovinsko, kulturno in umetnostno vrednost. Poleg tega želi ASCE vzpodbujati izmenjavo izkušenj, dobrih praks in sodelovanje na področju ohranjanja teh pokopališč. V združenje sta vključeni tudi dve slovenski pokopališči, in sicer ljubljanske Žale ter mariborsko pokopališče Pobrežje, ki od leta 1992 nosi naziv pomembnega kulturno-zgodovinskega spomenika in vam ga bom tokrat pobližje predstavila.
Mariborsko mestno pokopališče se je v toku zgodovine večkrat selilo. Konec 19. stoletja se je Maribor že precej razširil ob Dravi proti zahodu. Na Pobrežju je bilo pokopališče ustanovljeno že leta 1879, saj so leto kasneje zaradi sanitarnih razlogov zaprli pokopališče v magdalenskem predmestju. Na pobreškem pokopališču so s pokopi pričeli avgusta 1879, a se je mestno pokopališče obdržalo na stari lokaciji ob Strossmayerjevi ulici vse do leta 1940, ko so ga dokončno preselili na Pobrežje.
Zaradi spora z mestnimi oblastmi glede pokopavanja ne-katoličanov, je župnija sv. Magdalene ustanovila cerkveno pokopališče, in sicer na nasprotni ceste. Tako je na levi strani današnje Ceste XIV. divizije je nastalo cerkveno pokopališče s kapelico, na desni pa mestno.
Leta 1926 je bila na desni strani pokopališča na Pobrežju zgrajena neobaročna kapela, več kot 30 let prej, leta 1891, pa je bila na levi strani pokopališča na Pobrežju zgrajena neogotska kapela. V slednjo so prenesli tudi oltarno sliko z nekdanjega pokopališča v magdalenskem predmestju. Na sliki, ki je delo slikarja Kuppelweiserja, je upodobljena Madona z otrokom, ob njenih nogah pa sta sveti Klemen in Adrian. Delo je bilo namreč naslikano po naročilu grofa Klemena Brandisa, lastnika posestva Betnava, ko je leta 1835 umrla njegova žena, grofica Adriana Brandis.
In zakaj je pobreško pokopališče tako pomembno v kulturno-dediščinski perspektivi?
Po dr. Edvardu Glaserju je mariborsko pobreško pokopališče edini kraj v Mariboru, kjer so svoj mir našli tako prvi graditelji in oblikovalci mesta Maribor, kot obrtniki, hotelirji, trgovci, tovarnarji, znanstveniki, športniki, politiki ter nenazadnje tudi preprosti ljudje. Na pokopališču v Pobrežju tako najdemo grobove pomembnih Mariborčanov: Leona Štuklja, Rudolfa Maistra, Pavla Turnerja, ki je bil prvi doktor pravnih ved na Univerzi v Strasbourgu, Franza Swatya (kemik in pomemben tovarnar), apikoterapevta Filipa Terča, svetovno znanega sadjarskega strokovnjaka Josipa Priola, narodnega heroja Jožeta Hermanka, igralca Arnolda Tovornika in mnogih drugih.
V času 1. svetovne vojne je mestna občina na pobreškem pokopališču pričela v velikem številu pokopavati padle vojake. Po vojni je na pokopališču nastala grobnica, v kateri je pokopanih več kot 1000 vojakov, padlih v 1. svetovni vojni. Poleg velikega števila prej omenjenih zaslužnih Mariborčanov, pa je na Pobrežju svoj zadnji dom našlo tudi 1819 ruskih vojnih ujetnikov, 143 partizanov in Maistrovi borci s svojim generalom na čelu.
Vir:
Na Pokopališču na Podbrežju v Mariboru je pokopana tudi dramska igralka EMA STARC. Podatki od grobu: M/I-C- 5. VRSTA, 12 GROB, RAČUNALNIŠKA 120
POSKRBETI JE TREBA, DA GROB EME STARČEVE IN NJENE DRUŽINE OSTANE KOT KULTURNO POMEMBNI SPOMENIK. POKOPALIŠČE SEM OBVESTILA O TEM, DA BO RAZGLAŠEN GROB KOT SPOMENIK, KOT MI JE ZAGOTOVIL TEDANJI ŽUPAN GOSPOD SOVIČ. PISALA SEM NA OBČINO MARIBOR IN TEDANJI ŽUPAN JE OBLJUBIL, DA BO TO UREDIL. TUDI NA MINISTRSTVO ZA KULTURO RS SEM PISALA, DA BI RAZGLASILI GROB EME STARC ZA KULTURNI SPOMENIK.
ŽIVLJENJSKA IN UMETNIŠKA POT DRAMSKE IGRALKE EME STARČEVE
Ema Starc se je rodila v Sežani, v starem vaškem jedru ob Vidmaršču, pri Jakobovih (06. 04. 1901- 03. 04. 1967), kot hči Terezije Breščak, ki je bila doma iz majhnega zaselka Kozja Para v Dobravljah pri Ajdovščini, in Jakoba Starca iz Sežane. Družina se je preselila na Vipavsko, stanovala je na Cesti – Vipavski Križ. Kasneje so se preselili v Gorico, kjer je imel Emin oče trgovino z živili, vendar so ga fašisti kot zavednega Slovenca preganjali in se je moral izseliti. Starčevi so v Podbrdu kupili posest; od tam so se preselili v Maribor in nato še v Beograd.
Šolo je do l914. leta obiskovala v Svetem Križu na Vipavskem, njeno nadaljnje šolanje pa je bilo zaradi vojne neredno: eno leto v samostanu v Škofji Loki, dve leti zasebno v Gorici, eno leto v zavodu Vesna v Mariboru. Strokovno se je kasneje izpopolnjevala na Dunaju in v Italiji, govorno tehniko pa pri Mihaeli Šaričevi. Svojo igralsko pot je začela na amaterskih odrih v Mariboru, leta 1924 pa je postala stalna članica Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru do nemške okupacije v drugi svetovni vojni. Potem je odšla v Ljubljano k Drami, a je še vedno nastopala na mariborskih predstavah. Kmalu nato pa je šla v partizane in se vključila v kulturniško skupino. Od 1944. leta je igrala v SNG v Črnomlju. Od 1945. do 1959. leta je bila pri Slovenskem gledališču v Trstu, ki je bilo ustanovljeno že 20. septembra 1943.
Gledališče ima veliko moč. Skozi igralko Emo Starčevo so govorili ljudje s čustvi predvojnega, vojnega in povojnega časa. Njena umetnost je bila nosilka prave resničnosti, vpletena v zgodovino in zavzetost tiste dobe, s hrepenenjem po svobodi in boljšem življenju. Odigrani liki odražajo ustvarjalno delovanje bogatega duha celotne osebnosti v karakternih vlogah svojemu občinstvu. Bila je v središču tedanje slovenske odrske umetnosti in izoblikovala svojevrstno igralsko podobo.
Svojo duhovno moč in nadarjenost je izžarevala v številnih vlogah, polnih strastne zavzetosti in intelektualne zagnanosti. Vlogam je dodajala moralno svežino, etičnost, toplino, zapletenost strasti in tanek občutek vesti. Bila je buditeljica domovinskih čustev, zaznamovana s temeljnimi občutenji primorske duše v korist ljudi, kulture in doživetij tistega časa. Zaljubljena je bila v vse dobro in lepo.
Pavel Skrinjar, kronolog iz Sežane, navaja, da ji je od 120 večjih in srednjih vlog najbolj ustrezala vloga baronice Castelli – Glembajev v drami Gospoda Glembajevi. Gledališki in filmski igralec Danilo Turk – Joco, sicer tudi komandant gledališke skupine, se v svoji knjigi Moje stoletje spominja, da je prišel v mariborsko gledališče v februarju 1931. leta in da je tam spoznal tudi Emo Starčevo. Nekoč jih je obiskal Josip Vidmar in prinesel natipkano besedilo drame Mileta Klopčiča Mati.
Mile Klopčič se spominja: »Enodejanko Mati sem napisal na položaju septembra 1943. Krstno predstavo je pripravila Partizanska gledališka družina z Riglja na Dolenjskem in si prav z njo pridobila posebno veljavnost. Uprizorila jo je v kočevski dvorani ob koncu zadnjega zasedanja zbora odposlancev slovenskega naroda 4. oktobra ob treh zjutraj. Kljub nenavadni uri so jo vsi navzoči sprejeli z viharnim navdušenjem. Režiral jo je Janez Jerman. Doživela je več kot 200 ponovitev in je prešla uspešno pot prek slovenskega ozemlja na Hrvaško in v Srbijo, v partizanske baze v Italiji in k slovenskim društvom v Ameriki in Argentini. Ema je bila v vlogi matere neprekosljiva. Zaigrala jo je tako prepričljivo, da so bili ljudje ganjeni.
Po koncu vojne se je odločila, da bo pomagala nastajajočemu Slovenskemu gledališču v Trstu. Bila je vitalna, trdoživa, uporna. Borila se je za slovensko besedo sredi Trsta, ki takrat ni bil niti malo naklonjen Slovencem.
Do druge svetovne vojne je odigrala nad 120 srednjih in velikih vlog iz slovenske in tuje dramatike; nastopala je tudi v opereti.
Iz slovenske dramatike je odigrala: Francko in Lužarico (Kralj na Betajnovi), županjo in Jacinto (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski), Grudnovko (Za narodov blagor), Geni in Minko (Hlapci), Pepino (Školjka), Jelisavo (Veronka Deseniška), Barbaro (Celjski grofje), Vano (Primorske zdrahe), mater (Mati, Klopčič) in Rutarico (Raztrganci, Bor).
Iz svetovne dramatike pa je odigrala znamenite vloge: kraljico (Hamlet), Violo in Olivio (Kar hočete), Katarino (Ukročena trmoglavka), Milfordovo (Kovarstvo in ljubezen), Marijo Stuart in lady Chiltern (Idealni soprog), Nastjo Filipovno (Idiot), baronico Castelli (Glembajevi), Dojilijo (Romeo in Julija), Frosino (Skopuh), Filamiato (Učene ženske), Ano Andrejevno (Revizor), naslovne v Ani Christie, Mirandolini in Vasi Železnovi, Hano (Via Mala). Z gledaliških desk se je poslovila s Starko (Ionesco, Stoli). Ustvarila je številne temperamentne in naravne like; kasneje so ji ustrezale zlasti karakterne vloge. Igrala je tudi v filmu Veselica, 1960. leta po noveli Bena Zupančiča.
Ema Starčeva se je odločala za vloge zrelih žensk. Bila je pomemben lik v slovenski kulturi, zato ne sme ostati prezrta in je treba spoštovati in negovati spomin nanjo tudi s stalno razstavo, s številnimi fotografijami in dokumenti, ki jih je izročil njen sorodnik dr. Franc Jerkič Občini Sežana. Ta je v svojem intervjuju izpovedal, da je imela Ema stalne družinske in kulturne stike s svojimi sestričnami in bratranci po svoji materi, ki so živeli v Milanu, kjer je bilo pri Breščakovi družini kulturno shajališče Slovencev po svetu in tistih, ki so prihajali v tujino.
Močno je bila povezana s svojo številno družino bratov in sestrá, ki so po vojni živeli v Beogradu in bili člani beograjskega gledališča. Emin brat Drago (23. 09.1918 – 07. 03. 1984) je bil glasbenik in pevec, lirski tenorist s spretnimi igralskimi sposobnostmi. Po vojni je bil član beograjske opere in je gostoval po evropskih in izvenevropskih državah (Avstrija, NDR, Poljska, Egipt, Italija – milanska Scala), ter odpel preko 50 glavnih vlog. Nastopal je v klasičnih in tudi sodobnih delih in operetah. Zadnja leta se je umaknil iz javnega življenja zaradi hude bolezni. Ema je imela še sestre Radko, Milo in Olgo ter brata Draga in Slavka, ki je padel v
partizanih z imenom Fazan.
Po upokojitvi je Ema stanovala v hotelu Union v Ljubljani in poučevala razne igralske skupine.
11. aprila 2006 je bila odkrita spominska plošča na njeni rojstni hiši v Sežani. Ta svečani dogodek je spremljala prireditev v Kosovelovi knjižnici, na kateri je igralka Saša Pavček predstavila svojo knjigo Na odru zvečer.
Prireditev je povezovala Irena Miš Svoljšak ob glasbeni spremljavi Maruše Mirnik, absolventke Akademije za glasbo v Ljubljani. Srečanje se je bilo končalo s sprehodom do Krpanove ulice 4 v Sežani, kjer je Saša Pavček s krajšim gledališkim nastopom simbolično odkrila spominsko ploščo znameniti igralki v zahvalo za njeno bogato umetniško delo.
Tatjana Malec
Viri:
Primorski Slovenski biografski leksikon, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1988, 14. snopič, uredil Martin Jevnikar – Ema Starc in Drago Starc;
Primorska srečanja, štev. 293-294/2005, Pavel Skrinjar: Ema Starčeva;
Primorska srečanja, štev. 293-294/2005, Tatjana Malec: Intervju z dr. Francem Jerkičem o gledališki igralki Emi Starc;
Mile Klopčič o Emi Starčevi – objavljeno na spletnih straneh ob 100- letnici pisateljevega rojstva.
Fotografije so iz družinskih albumov dr. Franca Jerkiča.
Več o Emi Starčevi si lahko preberete na spletni strani primorske pesnice http://www.tatjana-malec.si , kjer je objavljena tudi galerija slik dramskih vlog, ki jih je odigrala v SNG Maribor. Emi sem poklonila pesniško zbirko Gorečka, ki si jo lahko preberete na omenjeni spletni strani.
Na Pokopališču na Podbrežju v Mariboru je pokopana tudi dramska igralka EMA STARC. Podatki od grobu: M/I-C- 5. VRSTA, 12 GROB, RAČUNALNIŠKA 120
POSKRBETI JE TREBA, DA GROB EME STARČEVE IN NJENE DRUŽINE OSTANE KOT KULTURNO POMEMBNI SPOMENIK. POKOPALIŠČE SEM OBVESTILA O TEM, DA BO RAZGLAŠEN GROB KOT SPOMENIK, KOT MI JE ZAGOTOVIL TEDANJI ŽUPAN GOSPOD SOVIČ. PISALA SEM NA OBČINO MARIBOR IN TEDANJI ŽUPAN JE OBLJUBIL, DA BO TO UREDIL. TUDI NA MINISTRSTVO ZA KULTURO RS SEM PISALA, DA BI RAZGLASILI GROB EME STARC ZA KULTURNI SPOMENIK.
ŽIVLJENJSKA IN UMETNIŠKA POT DRAMSKE IGRALKE EME STARČEVE
Ema Starc se je rodila v Sežani, v starem vaškem jedru ob Vidmaršču, pri Jakobovih (06. 04. 1901- 03. 04. 1967), kot hči Terezije Breščak, ki je bila doma iz majhnega zaselka Kozja Para v Dobravljah pri Ajdovščini, in Jakoba Starca iz Sežane. Družina se je preselila na Vipavsko, stanovala je na Cesti – Vipavski Križ. Kasneje so se preselili v Gorico, kjer je imel Emin oče trgovino z živili, vendar so ga fašisti kot zavednega Slovenca preganjali in se je moral izseliti. Starčevi so v Podbrdu kupili posest; od tam so se preselili v Maribor in nato še v Beograd.
Šolo je do l914. leta obiskovala v Svetem Križu na Vipavskem, njeno nadaljnje šolanje pa je bilo zaradi vojne neredno: eno leto v samostanu v Škofji Loki, dve leti zasebno v Gorici, eno leto v zavodu Vesna v Mariboru. Strokovno se je kasneje izpopolnjevala na Dunaju in v Italiji, govorno tehniko pa pri Mihaeli Šaričevi. Svojo igralsko pot je začela na amaterskih odrih v Mariboru, leta 1924 pa je postala stalna članica Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru do nemške okupacije v drugi svetovni vojni. Potem je odšla v Ljubljano k Drami, a je še vedno nastopala na mariborskih predstavah. Kmalu nato pa je šla v partizane in se vključila v kulturniško skupino. Od 1944. leta je igrala v SNG v Črnomlju. Od 1945. do 1959. leta je bila pri Slovenskem gledališču v Trstu, ki je bilo ustanovljeno že 20. septembra 1943.
Gledališče ima veliko moč. Skozi igralko Emo Starčevo so govorili ljudje s čustvi predvojnega, vojnega in povojnega časa. Njena umetnost je bila nosilka prave resničnosti, vpletena v zgodovino in zavzetost tiste dobe, s hrepenenjem po svobodi in boljšem življenju. Odigrani liki odražajo ustvarjalno delovanje bogatega duha celotne osebnosti v karakternih vlogah svojemu občinstvu. Bila je v središču tedanje slovenske odrske umetnosti in izoblikovala svojevrstno igralsko podobo.
Svojo duhovno moč in nadarjenost je izžarevala v številnih vlogah, polnih strastne zavzetosti in intelektualne zagnanosti. Vlogam je dodajala moralno svežino, etičnost, toplino, zapletenost strasti in tanek občutek vesti. Bila je buditeljica domovinskih čustev, zaznamovana s temeljnimi občutenji primorske duše v korist ljudi, kulture in doživetij tistega časa. Zaljubljena je bila v vse dobro in lepo.
Pavel Skrinjar, kronolog iz Sežane, navaja, da ji je od 120 večjih in srednjih vlog najbolj ustrezala vloga baronice Castelli – Glembajev v drami Gospoda Glembajevi. Gledališki in filmski igralec Danilo Turk – Joco, sicer tudi komandant gledališke skupine, se v svoji knjigi Moje stoletje spominja, da je prišel v mariborsko gledališče v februarju 1931. leta in da je tam spoznal tudi Emo Starčevo. Nekoč jih je obiskal Josip Vidmar in prinesel natipkano besedilo drame Mileta Klopčiča Mati.
Mile Klopčič se spominja: »Enodejanko Mati sem napisal na položaju septembra 1943. Krstno predstavo je pripravila Partizanska gledališka družina z Riglja na Dolenjskem in si prav z njo pridobila posebno veljavnost. Uprizorila jo je v kočevski dvorani ob koncu zadnjega zasedanja zbora odposlancev slovenskega naroda 4. oktobra ob treh zjutraj. Kljub nenavadni uri so jo vsi navzoči sprejeli z viharnim navdušenjem. Režiral jo je Janez Jerman. Doživela je več kot 200 ponovitev in je prešla uspešno pot prek slovenskega ozemlja na Hrvaško in v Srbijo, v partizanske baze v Italiji in k slovenskim društvom v Ameriki in Argentini. Ema je bila v vlogi matere neprekosljiva. Zaigrala jo je tako prepričljivo, da so bili ljudje ganjeni.
Po koncu vojne se je odločila, da bo pomagala nastajajočemu Slovenskemu gledališču v Trstu. Bila je vitalna, trdoživa, uporna. Borila se je za slovensko besedo sredi Trsta, ki takrat ni bil niti malo naklonjen Slovencem.
Do druge svetovne vojne je odigrala nad 120 srednjih in velikih vlog iz slovenske in tuje dramatike; nastopala je tudi v opereti.
Iz slovenske dramatike je odigrala: Francko in Lužarico (Kralj na Betajnovi), županjo in Jacinto (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski), Grudnovko (Za narodov blagor), Geni in Minko (Hlapci), Pepino (Školjka), Jelisavo (Veronka Deseniška), Barbaro (Celjski grofje), Vano (Primorske zdrahe), mater (Mati, Klopčič) in Rutarico (Raztrganci, Bor).
Iz svetovne dramatike pa je odigrala znamenite vloge: kraljico (Hamlet), Violo in Olivio (Kar hočete), Katarino (Ukročena trmoglavka), Milfordovo (Kovarstvo in ljubezen), Marijo Stuart in lady Chiltern (Idealni soprog), Nastjo Filipovno (Idiot), baronico Castelli (Glembajevi), Dojilijo (Romeo in Julija), Frosino (Skopuh), Filamiato (Učene ženske), Ano Andrejevno (Revizor), naslovne v Ani Christie, Mirandolini in Vasi Železnovi, Hano (Via Mala). Z gledaliških desk se je poslovila s Starko (Ionesco, Stoli). Ustvarila je številne temperamentne in naravne like; kasneje so ji ustrezale zlasti karakterne vloge. Igrala je tudi v filmu Veselica, 1960. leta po noveli Bena Zupančiča.
Ema Starčeva se je odločala za vloge zrelih žensk. Bila je pomemben lik v slovenski kulturi, zato ne sme ostati prezrta in je treba spoštovati in negovati spomin nanjo tudi s stalno razstavo, s številnimi fotografijami in dokumenti, ki jih je izročil njen sorodnik dr. Franc Jerkič Občini Sežana. Ta je v svojem intervjuju izpovedal, da je imela Ema stalne družinske in kulturne stike s svojimi sestričnami in bratranci po svoji materi, ki so živeli v Milanu, kjer je bilo pri Breščakovi družini kulturno shajališče Slovencev po svetu in tistih, ki so prihajali v tujino.
Močno je bila povezana s svojo številno družino bratov in sestrá, ki so po vojni živeli v Beogradu in bili člani beograjskega gledališča. Emin brat Drago (23. 09.1918 – 07. 03. 1984) je bil glasbenik in pevec, lirski tenorist s spretnimi igralskimi sposobnostmi. Po vojni je bil član beograjske opere in je gostoval po evropskih in izvenevropskih državah (Avstrija, NDR, Poljska, Egipt, Italija – milanska Scala), ter odpel preko 50 glavnih vlog. Nastopal je v klasičnih in tudi sodobnih delih in operetah. Zadnja leta se je umaknil iz javnega življenja zaradi hude bolezni. Ema je imela še sestre Radko, Milo in Olgo ter brata Draga in Slavka, ki je padel v
partizanih z imenom Fazan.
Po upokojitvi je Ema stanovala v hotelu Union v Ljubljani in poučevala razne igralske skupine.
11. aprila 2006 je bila odkrita spominska plošča na njeni rojstni hiši v Sežani. Ta svečani dogodek je spremljala prireditev v Kosovelovi knjižnici, na kateri je igralka Saša Pavček predstavila svojo knjigo Na odru zvečer.
Prireditev je povezovala Irena Miš Svoljšak ob glasbeni spremljavi Maruše Mirnik, absolventke Akademije za glasbo v Ljubljani. Srečanje se je bilo končalo s sprehodom do Krpanove ulice 4 v Sežani, kjer je Saša Pavček s krajšim gledališkim nastopom simbolično odkrila spominsko ploščo znameniti igralki v zahvalo za njeno bogato umetniško delo.
Tatjana Malec
Viri:
Primorski Slovenski biografski leksikon, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1988, 14. snopič, uredil Martin Jevnikar – Ema Starc in Drago Starc;
Primorska srečanja, štev. 293-294/2005, Pavel Skrinjar: Ema Starčeva;
Primorska srečanja, štev. 293-294/2005, Tatjana Malec: Intervju z dr. Francem Jerkičem o gledališki igralki Emi Starc;
Mile Klopčič o Emi Starčevi – objavljeno na spletnih straneh ob 100- letnici pisateljevega rojstva.
Fotografije so iz družinskih albumov dr. Franca Jerkiča.
Več o Emi Starčevi si lahko preberete na spletni strani primorske pesnice http://www.tatjana-malec.si , kjer je objavljena tudi galerija slik dramskih vlog, ki jih je odigrala v SNG Maribor. Emi sem poklonila pesniško zbirko Gorečka, ki si jo lahko preberete na omenjeni spletni strani.