Egipt, dežela starodavnih kultur, je v mnogih pogledih edinstvena. To velja tudi za prestolnico Kairo. V kairski četrti al-Arafa namreč najdemo dve izmed največjih muslimanskih pokopališč v državi. Severno pokopališče oziroma kraljevska nekropola ter južno pokopališče nista pomembni zgolj zaradi svoje velikosti, temveč tudi zato, ker dajeta življenjski prostor tako še živečim ljudem kot desetinam generacij že umrlih.
V naši kulturi si je življenje na pokopališču praktično nemogoče zamisliti. Za prebivalce Kaira pa sobivanje živih in mrtvih predstavlja nekaj povsem vsakdanjega. Prvotni prebivalci Mesta mrtvih, ki ga njegovi prebivalci imenujejo preprosto pokopališče, so se na pokopališču naselili kot skrbniki grobov oziroma stražarji grobnic.
Tradicija kairskih pokopališč ni izključno muslimanska, ampak egipčanska, kar pomeni, da temelji na faraonski kulturi. Za slednjo je značilno, da je z muslimanskimi običaji skladno polaganje trupel v grob v smeri Meke in brez krste. So pa za razliko pri Egipčanih grobovi pravzaprav grobnice z več sobami, ki vodijo na vrt. Takšne zidane stavbe potrebujejo skrbnike, ki so se v preteklosti tam legalno naselili s svojimi družinami. Žalovanje v egipčanskem islamu namreč traja kar štirideset dni, zato so osvajalci bivališča gradili v bližini grobnic.
Mesto mrtvih je predstavljajo pomemben del celotne kairske skupnosti, saj so poleg varuhov grobnic tam živeli tudi menihi sufiji, pripovedovalci Korana ter revni in bolni ljudje. Poleg tega so zraven grobnic na pokopališču mesto našli tudi mavzoleji, sufistični samostani in celo trgovska zbirališča. Grobovi oziroma vrtovi, ki jih grobovi obdajajo, pa lahko sprejmejo večje število obiskovalcev, ki lahko tam po potrebi tudi prespijo.
Tudi ta običaj sega daleč v preteklost; grobove so namreč za prenočišča in zabave uporabljali že v času dinastije Mamelukov, ki je ta del sveta obvladovala med 13. in 16. stoletjem. Zabave na grobovih, na katerih niso našli kraja svojega zadnjega počitka le navadni smrtniki, temveč tudi različnih kralji in svetniki, so bile menda še posebej ekstravagantne. Na njih ni manjkalo glasbe ter jedače in pijače, prirejali pa so menda celo konjske dirke.
S prihodom Francozov konec 18. stoletja pa se je odnos Egipčanov do življenja na pokopališču korenito spremenil. Delati – kaj šele živeti – tam je postalo sramotno ter nekulturno. Vendar pa je Mesto mrtvih na začetku 20. stoletja, ko se je Kairo pričel dušiti pod množico priseljencev s podeželja, predstavljalo edino možnost za prišleke ter pripadnike revnih slojev. Po nekaterih ocenah naj bi na območju te kairske četrti danes živelo že okoli pol milijona ali celo milijon ljudi, večinoma tistih, ki sicer živijo v pomanjkanju.
Kljub morebitni morbidnosti in sramotnosti, ki spremlja življenje na pokopališču, pa ta del Kaira kar raznaša od življenja. Dodatno oživi predvsem od večjih praznikih ter ob petkih, za muslimane dela prostih dnevih. Takrat je obujanje starih običajev iz časa faraonov nekaj povsem navadnega; ljudje se na grobovih srečujejo, prinašajo rože, prirejajo piknike, darujejo hrano ter celo več dni spijo v grobnicah.
Pokopališče pa je šele pred kratkim postalo prava mestna četrt, povezana z javnim prevozom, z lastnim vodovodom in električno napeljavo, poštami in policijskimi postajami. Težave so še vedno z ureditvijo kanalizacije ter s smetmi. Poleg tega je po egiptovski zakonodaji življenje na pokopališču prepovedano. Temu navkljub pa se število ilegalnih, a toleriranih prebivalcev Mesta mrtvih vztrajno povečuje.
Kairske mestne oblasti se že nekaj časa trudijo to “mestno sramoto” preseliti na obrobje mesta ter jo nadomestiti z modernejšo četrtjo. Vendar pa rešitve za živeče v Mestu mrtvih nimajo. Zlasti ne v času gospodarske krize. Živi v Mestu mrtvih tako ostajajo.
Ne glede na to, ali smo popotniška duša ali ne, je za nas same dobro, če znamo sprejemati drugačnost. Toda koliko drugačnosti smo Slovenci sposobni prenesti? Kako vi gledate na življenje na pokopališču?
Viri:
