Da je smrt neizogibna, je jasno verjetno vsem. Kljub temu pa človeštvo že stoletja preganja vprašanje, kaj se zgodi po smrti. Tokrat bom na to vprašanje skušala odgovoriti z biološkega, torej bolj dokazljivega vidika, medtem ko se bom v prihodnjem prispevku podala v bolj duhovne in težje dokazljive vode.
Že odgovori na vprašanje, kdaj nastopi smrt, se po svetu razlikujejo. Dilema se pojavlja v tem, ali smrt možganskih centrov že predstavlja smrt človeka oziroma ali je za nastop le-te treba počakati tudi, da preneha biti srce. Pri nas za smrt velja možganska smrt, saj so možganske celice osrednjega pomena za delovanje človeka, in poznana so stanja, pri katerih je povsem jasno, da ni več povratka v življenje. Toda denimo na Japonskem ne mislijo tako, saj je tam odvzemanje živega srca možgansko mrtvemu človeku še vedno tabu. Je pa gotovo, da smrt ni dogodek, temveč proces. Zapleteni procesi pa se vršijo v truplu tudi po nastopu smrti.
Preprosto povedano, prenehanje bitja srca ustavi tudi delovanje pljuč, telesne celice pa posledično niso več oskrbovane s krvjo in kisikom. Aerobnega dihanja tako ne morejo več vršiti, kar pomeni da celice ne morejo več proizvajati energijskih molekul, ki bi jih sicer potrebovale za vzdrževanje normalne mišične biokemije. Mišice se zato ne morejo več sprostiti in vse dokler se ne prične proces gnitja ostanejo toge. Celice postopoma vedno bolj odmirajo, s tem pa telo tudi izgublja sposobnost obrambe pred bakterijami. Prav ta bakterijska aktivnost in encimi, ki so sicer lastni telesnim celicam, povzročijo razpadanje telesa, takrat pa mišice postanejo spet prožne.
Zaradi pomanjkanja kisika pričnejo najhitreje odmirati možganske celice, in sicer že po treh minutah. Mišične celice lahko po drugi strani živijo še več ur po nastopu možganske smrti, medtem ko lahko celice, ki sestavljajo kosti in kožo, živijo tudi še po nekaj dni. Otrplost mišic v truplu umrlega nastopi po treh urah od smrti, traja pa do 36 ur po smrti, ko se prične gnitje.
Kakšen mesec dni po smrti se na tistih delih telesa, ki vsebujejo veliko tolšče (npr. na licih, prsih, zadnjici, trebuhu), prične kopičiti t. i. mrliški vosek. Adipocera je rezultat kemijske reakcije, pri kateri maščobe v prisotnosti bakterijskih encimov reagirajo z vodo in vodikom. Mrliški vosek pa pravzaprav varuje truplo pred nadaljnjim razkrajanjem, saj je odporen na bakterije. Njegove sledi so tako našli tudi že na truplih, ki so bila izkopana po več kot 100 letih.
Znamo pa ljudje tudi preprečiti gnitje trupla po smrti. Vemo namreč, da truplo razpada zaradi prehranjevanja različnim organizmov. Truplo lahko tako ohranimo nerazpadajoče, če ustvarimo okolje, ki je preveč nenaklonjeno organizmom, ki razkroj povzročajo, če lahko izključimo iste organizme, ali če je truplo neužitno.
Prvi “naseljenci” trupla so aerobne bakterije, ki v telesu bivajo že pred smrtjo in ga tako lahko razkrojijo od znotraj. Njihovega naravnega delovanja, tj. sodelovanja pri razkrajanju telesa, torej ne moremo izključiti, lahko pa truplo tako prepariramo, da za bivanje teh bakterij ni več primerno. To storimo s postopkom mumifikacije (tj. hitro izsuševanje trupla) ali balzamiranja (tj. konzerviranje trupla s kemičnimi sredstvi, baktericidi). Podoben učinek ima tudi postopek zamrzovanja trupla.
Med “truplu nevarne organizme” štejemo tudi insekte. Najbolj požrešni organizmi so ličinke, ki pa jim lahko dostop do trupla preprečimo, če truplo pokopljemo dovolj globoko, ga ovijemo v zaščitno folijo ali truplo položimo v zapečateno krsto. Tako onemogočimo delovanje insektov in zato telo razpada počasneje, vendar se pričnejo odvijati druge kemične reakcije; nalagati se prične denimo mrtvaško maslo, ki pa, kot sem že omenila, proces razkrajanja upočasni.
Koliko časa traja, da truplo dejansko zgnije, je odvisno od podnebnih pogojev – denimo temperature zraka in vlage v njem, kot tudi od dostopnosti trupla za insekte. Poleti lahko od človeškega trupla ostanejo samo kosti v zgolj devetih dneh, upoštevajoč da leži na izpostavljenem mestu.
S temi laičnimi pojasnili in opisi posmrtnih procesov v truplu jasno vidimo, da smrt nikakor ni dokončna. Ko svet zapusti en človek, s svojo smrtjo spodbudi življenje na tisoče manjših organizmov in s tem prične nov krog življenja.
Prah si in v prah se povrneš…
Vir:
