Kaj se dogaja po smrti?, 2. del

V prejšnjem prispevku sem razpravljala o povsem biološkem in znanstvenem vidiku smrti; o smrti telesa kot organizma. Tokrat pa bomo na zadeve pogledali z druge strani. Velik del človeštva verjame, da je drugi sestavni del človeka poleg samega telesa še nekaj nematerialnega, zavest ali duša. Kaj se torej, po tem ko človeško telo prične odmirati, zgodi z dušo? Tudi ta umre?

Obsmrtne izkušnje

Veliko ljudi, ki so se znašli blizu smrti oziroma so bili klinično mrtvi, a so jih zdravniki ponovno vrnili v življenje, poroča o obsmrtnih izkušnjah. Glede na ameriške raziskave, naj bi okoli tretjina ljudi v neposredni smrtni nevarnosti doživela nekakšno obsmrtno izkušnjo. Največkrat pripovedujejo o onostranskem dogajanju, ki ga je težko opisati z besedami. Lebdenje duše oziroma zavesti nad telesom. Potovanje skozi tunel, na koncu katerega gori močna luč. Doživljanje pomirjenosti s seboj in svetom. Pregled življenja. Srečanje z že umrlimi sorodniki ali prijatelji. Približevanje meji brez možnosti vrnitve – stene, reke in podobno.

Znanstveniki te in podobne izkušnje v duhovnem smislu zavračajo, saj naj bi ugotovili, da se v odmirajočih možganih dogajajo t. i električne nevihte, ki so posledica pomanjkanja kisika v možganih ob zastoju bitja srca in dihanja. Njihove točnejše razlage nas tokrat ne zanimajo. Zanima pa nas, kaj o obsmrtnih doživetjih, potovanjih duše in posmrtnem življenju menite vi. Ravno razprave o obsmrtnih izkušnjah nas privedejo do vprašanja, ali obstaja življenje po življenju.

Posmrtno življenje – da ali ne?

Poleg pričevanj o obsmrtnih izkušnjah, astralnih projekcijah in podobnem je vera v posmrtno življenje utemeljena tudi v posameznih religijah oziroma verskih knjigah. V t. i. zahodnem svetu, ki velja za racionalnega, ideje o posmrtnem življenju v osnovi navadno zavračamo. Težko je namreč verjeti nekaj, česar empirično sami ne moremo izkusiti in dokazati. Se pa zato vedno več ljudi zateka k vzhodnim religijam, ki s svojo vero v ponovno rojstvo modernemu človeku dajejo dodatno upanje. Življenje, ki ga živimo sedaj, je namreč presneto kratko in zavedanje o tem nas lahko navda z malodušjem, ker vemo, da je čas, ki nam je odmerjen, prekratek za karkoli daljnosežnega. Po drugi strani pa vera v ponovno rojstvo daje možnost, da v prihodnjem življenju popravimo napake iz sedanjega in obenem nadaljujemo svoje poslanstvo.

Antični svet

Že v antičnem Egiptu je posmrtno življenje igralo pomembno vlogo. Ko je umrlo telo, so deli duše odšli v Kraljestvo mrtvih, za kar je bilo treba Ozirisu, tj. sodniku mrtvih v podzemlju, plačati nadomestilo. Zaradi tega so Egipčane pokopavali v grobnice z veliko predmeti z visoko vrednostjo, kot so kipci ipd.

Podobno je veljalo v antični Grčiji. Grški bog Hades je namreč poznan kot vladar podzemlja, v katerem duše živijo po smrti. Hermes je bil tisti, ki je vodil duše v podzemlje, imenovano Hades, in jih pustil na obrežju reke Stiks. Slednja je veljala za reko in ločnico med življenjem in smrtjo, da pa bi bila duša privedena pred Hadesa, je morala imeti zlato, zaradi česar je družina umrlemu pod jezik polagala kovance. Od tam naprej so sodniki odločili, kje bo duša bivala – glede na življenje oziroma grehe zagrešene v njem. Podobno je veljalo tudi v antičnem Rimu.

Krščanstvo in islam

Katoliška cerkev oziroma njena koncepcija posmrtnega življenja uči, da je o duši po smrti treba razsoditi. Pravični in tisti brez grehov lahko vstopijo v Nebesa, medtem ko tisti, ki so zagrešili katerega izmed smrtnih grehov odidejo v Pekel. Pekel naj bi bil grešnikova samostojna izključitev od boga. Tisti, ki pa s seboj ob smrti nosijo katerega izmed manjših grehov, gredo po smrti v Vice, kjer se morajo očistiti, preden lahko vstopijo v nebesa.

Islamski odnos do posmrtnega življenja je opredeljen v Koranu. Islam uči, da je življenje, ki ga posameznik preživi na Zemlji, pravzaprav test, s katerim se določi posameznikova končna nagrada ali kazen v posmrtnem življenju; le-to pa je večno in neskončno. V islamu je raj opisan z besedo jannah, pekel pa z besedo jahannam. V nobenega izmed njiju pa posamezniki ne bodo prispeli pred sodnim dnem, ko bodo znova zbujeni k življenju. Kako bodo “živeli”, ko bodo pokopani, pa je odvisno od vere v boga, spoštovanja njegovih naukov ter od dejanj za časa življenja.

Hinduizem in budizem

Bhagavad Gita, najpomembnejša hindujska knjiga, na široko govori o posmrtnem življenju; nauk pravi, da podobno kot bog Krišna odvrže svoja stara oblačila, tako tudi duša odvrže staro telo in prevzame novega. Hindujci nasprotno od prej omenjenih verstev verjamejo, da je telo le nekakšna lupina, medtem ko je duša v njem nespremenljiva, neuničljiva in v ciklu rojstva in smrti prevzame različna življenja. Duša, imenovana atman, zapusti telo in se reinkarnira glede na dejanja oziroma karmo za časa življenja od zadnjega rojstva. Ponovno rojstvo se zgodbi v obliki živali ali drugega nižjega bitja, če so karme slabe. Če je bila v času zadnjega življenja duša odgovorna za dobra dejanja, je ponovno rojena kot človek v dobri družini in z življenjem, polnim radosti in sreče. Konec cikla rojstev in smrti je v odrešitvi oziroma nirvani, ki je končni cilj vsakega pravega hindujca.

Budisti trdijo, da se ponovno rojstvo zgodi, ne da bi duša prehajala iz ene oblike v drugo. Način ponovnega rojstva pa je odvisen od moralnosti posameznikovih dejanj. Podobno kot v hinduizmu, se tudi v budizmu pričakuje, da v kolikor je posameznik zagrešil škodljiva dejanja – lahko tudi samo v mislih –, se bo verjetno ponovno rodil kot žival ali celo duh. Obratno velja za tiste, katerih dejanja so bila izključno dobra. Tibetanska knjiga mrtvih pojasnjuje stanje med smrtjo in ponovnim rojstvom. Umrli bo našel svetlo luč modrosti, ki ga bo vodila navzgor in mu omogočila, da zapusti cikel reinkarnacije. Nekatere duše tej luči ne sledijo, ker jih je strah zaradi slabih dejanj iz prejšnjega življenja, ali pa so vajene sledenju svojim primarnim instinktom, kot živali. Tem lahko pomagajo Bude, vendar pa se mora vsaka duša otresti stvari ali ljudi, ki jo še vedno povezujejo s prejšnjim življenjem.

Kakšno pa je vaše stališče glede nematerialnega dela človeškega telesa? Je blizu kateremu izmed verovanj posameznih svetovnih veroizpovedi?

Vir:

Oglasi

1 comments

Dodaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.