Žalovanje ob izgubi bližnjega je v judovski veri lep, strukturiran in dolgotrajen proces. Če mu žalujoči verniki sledijo korak za korakom, jih sčasoma privede od občutka tragične izgube in bolečine do povratka v normalno življenje brez objokovanja.
Pomen žalovanja pri judih
Nekateri pripadniki judovske veroizpovedi proces žalovanja opisujejo kot občutek zapredenosti v kokonu. Najprej so otopeli in se jim zdi, da sploh ne živijo, nato pa se počasi razvijejo v metulja, ki je ponovno pripravljen na polet in s tem novo življenje. Kljub temu, da izguba ostaja in bo ostala večna, pa je zmanjševanje psihološke, čustvene in duhovne bolečine nujno in zdravo. Ravno k temu stremi dolgotrajen proces žalovanja v judaizmu.
Z ritualnim žalovanjem judje izkazujejo spoštovanje to preminule osebe. Obenem njihov način žalovanja tolaži še živeče svojce in sčasoma žalujočim pomaga pri povratku v vsakdanje življenje. Žaluje se cel mesec oziroma 30 dni po pokopu, še posebej intenzivno pa prvih sedem dni. Celo leto po smrti pa potekajo redne spominske slovesnosti na umrlega.
Med smrtjo in pogrebom
Ko judje najprej izvedo za smrt bližnjega sorodnika, tj. starša, otroka, brata ali sestre ter moža ali žene, žalost tradicionalno izrazijo s trganjem svoje obleke. Raztrgano obleko bo žalujoči nosil vseh prvih sedem dni žalovanja. V tem času mora brati molitev, v kateri je Bog opisan kot edini pravi Sodnik.
V času med smrtjo in pogrebom je osnovna naloga žalujočih, da poskrbijo za umrlega in njegovo telo pripravijo na pokop. Ta dolžnost ima prednost pred vsemi drugimi judovskimi zapovedmi. V času, ko se odvija pogreb, mora družina imeti čas in prostor zase, da na samem žaluje. Takrat klici ali obiski niso zaželeni.
Prva faza žalovanja: šiva
Po samem pogrebu je najprej na vrsti obredno umivanje rok, da se lahko žalujoči po stiku s smrtjo ponovno osredotočijo na življenje. Nato je na vrsti t. i. obed sožalja, ki je namenjen le ožjim družinskim članom in ga pripravijo sosedje, prijatelji ali celotna skupnost. Obed tradicionalno sestavljajo jajca, ki simbolizirajo življenje, kruh, kuhana zelenjava ali leča ter čaj ali kava. Po obedu so vabljeni obiskovalci, da družini izrečejo svoje sožalje.
S tem se za družino začenja v 7-dnevno obdobje intenzivnega žalovanja, imenovano šiva (“sedem”). Gre za čas čustvenega in duhovnega čiščenja, ko žalujoči sedijo nizko pri tleh, denimo na pručkah, in skupaj premišljujejo ter se spominjajo preminule osebe. Na kratko jih lahko obiskujejo prijatelji in drugi bližnji, da bi jih vsaj malo potolažili. Šiva se spoštuje samo, kadar gre za smrt starša, življenjskega sopotnika, brata ali sestre, ali otroka. Odvijala naj bi se na domu preminulega, saj naj bi bila tu prisotnost umrlega najmočnejša. Po izročilu naj bi vsi žalujoči vseh sedem dni preživeli skupaj v hiši umrlega, ker je tu njegova prisotnost najmočnejša. S skupnim življenjem se ustvari atmosfera ljubezni, skrbi in prijaznosti, ki žalujočim lajša bolečino.
V tem času se žalujoči naj ne bi pojavljali v javnosti, poleg tega pa ne nosijo usnjenih čevljev, se ne brijejo ali strižejo. V teh sedmih dneh ne uporabljajo kozmetike, se ne umivajo in ne nosijo svežih oblačil. Prav tako ne delajo, ne berejo judovske postave Tore – razen dela, ki je namenjen žalovanju in objokovanju – in se vzdržijo spolnih odnosov. Nosijo oblačila, ki so jih ob novici o smrti svojca strgali. V hiši morajo biti zakrita vsa ogledala, 24 ur na dan vseh sedem dni pa mora goreti sveča.
Druga faza žalovanja: šlošim
Šivi sledi šlošim (“trideset”), ki traja do 30. dne po pokopu. Večina omejitev, ki velja za čas šive, sedaj za žalujoče ne drži več. Naslednji 23 dni žalujoči lahko zapustijo hišo preminulega in hodijo na delo. V tem času pa so vseeno omejene družabne aktivnosti, kot je obiskovanje zabav ali drugih praznovanj, ter tudi poslušanje glasbe. Žalujoči se še vedno ne brijejo ali strižejo.
Čeprav žalovanje uradno še vedno poteka, je manj intenzivno in zato se lahko žalujoči postopno vrnejo v vsakdanje življenje. Nenaden skok v vsakodnevno rutino bi namreč lahko bil preveč šokanten, saj so trenutki globoke žalosti in hrepenenja še vedno pogosti. 30 dni po pogrebu je – če umrli ni bil mati ali oče – žalovanje uradno zaključeno. To pomeni, da se judje takrat lahko v življenje ponovno popolnoma vključijo. 30 dni namreč traja lunin cikel in zato judje menijo, da je 30 dni ravno primeren čas za obnovo in tako sposobnost žalujočega, da se po šoku spoprime z realnostjo. Čas bo zacelil vse rane in olajšal bolečine.
Tretja faza žalovanja: avelut
Zadnje obdobje formalnega žalovanja, avelut, traja še 12 mesecev po pokopu in se ga spoštuje le za umrle starše. V tem obdobju žalujoči ne obiskujejo zabav, gledaliških predstav ali koncertov. Sin umrlega ali umrle vsak dan vseh 11 mesecev bere molitev Kadiš. Postavlja se vprašanje, zakaj izvajanje te molitve ne traja 12 mesecev. Odgovor je v dejstvu, da duša potrebuje čas, da se očisti, preden odide v naslednji svet. To pa za tiste, katerih duša je najbolj umazana, traja do 12 mesecev. In da ne bi prišlo do namigovanja o umazanih dušah staršev, je bilo izvajanje molitve Kadiš skrajšano na 11 mesecev.
Kadiš ne omenja smrti. Namesto tega časti Boga in prosi za ustanovitev Božjega kraljestva. Namen je ponovna učvrstitev vere tistih, ki so izgubili starša, saj je takrat človek še posebej občutljiv in se lahko hitro obrne stran od Boga. Z ohranjanjem vere pa otroci izkažejo čast in spoštovanje svojim preminulim staršem. S tem namreč pokažejo, da so ga le-ti vzgojili v veri, ki je dovolj močna, da preživi tudi smrt bližnjega. Ko mine prvo leto, pa se vsako leto v sinagogi judje spomnijo na obletnico smrti (Jahrzeit). Sin zopet bere Kadiš žalujočih in prižge svečo, ki gori natanko 24 ur.
Tako natančno opredeljenega žalovanja smo sicer vajeni le redko. Navadno se niti ne zavedamo faz, ki jih prehajajo naši občutki, kaj šele, da bi imeli odmerjen čas za način, kako se s temi občutki spopadamo. Se vam zdi, da je lahko žalovati na opisan način? Gre pri tej stvari res zgolj za vzgojo človeka in njegovo socializacijo?
Viri:
- www.religionfacts.com
- www.aish.com
- Fotografija: en.wikipedia.org
