Harry Houdini, rojen kot Erik Weisz, je bil madžarsko-ameriški iluzionist, mag in umetnik bežanja in tekmovanja s smrtjo. Konec 19. in v začetku 20. stoletja je bil najbolj znan umetnik čarovniških trikov, njegovo ime pa je še danes sinonim za neverjetne iluzije.
Zgodnje življenje in ustvarjanje
Harry Houdini je bil rojen v judovski družini kot Erik Weisz leta 1874 v Budimpešti v takratni Avstro-Ogrski. Z družino se je moral že kot otrok preseliti v Združene države Amerike (ZDA), kjer je kasneje ustvarjal. Oče, sicer rabin, je v njegovih najstniških letih umrl, in Houdini se je pričel preživljati s čarovniškimi triki. Začetki so bili preprosti – triki s kartami, razvil pa se je v maga, ki je največkrat uprizarjal navdušujoč boj s smrtjo.
Svoje umetniško ime Houdini je prevzel po ustvarjalskem predhodniku, prav tako velikem magu Francozu Jeanu Eugènu Houdinu, ki naj bi močno vplival na njegovo delo. Harry Houdini je zaslovel s svojimi triki, pri katerih se je osvobodil iz okovov, izza rešetk ali prisilnih jopičev. Znan je bil tudi po iluzijah, pri katerih je izginil in se pojavil na popolnoma drugem kraju ter s tem ušel iz verig, v katere je bil vklenjen, in vode, v katero je bil istočasno potopljen.
“Kralj lisic” tekmuje s smrtjo
Postal je znan kot “kralj lisic” in tako potoval po ZDA, Angliji, Škotski, Nemčiji, Franciji, Rusiji in Nizozemskem ter predstavljal svoje iluzije. V vsakem mestu je lokalno policijo prepričal, da ga vklene v lisice in zaklene v zapor. Vedno je ušel, tudi iz transportnega vagona proti sibirskemu zaporu, v katerem bi moral ostati, če mu pobeg ne bi uspel. Kasneje mu je brez izjeme uspelo uiti tudi iz tankov, napolnjenih z vodo, čeprav je velikokrat visel privezan za noge. Občinstvo je bilo zaradi možnosti, da se mu trik ponesreči, to pa ga stane življenja, nad njegovim početjem še bolj navdušeno.
O lisicah in okovih je nekoč zapisal, da se jih večino zlahka odklene z vezalkami. O svojih trikih pa je govoril, da so precej enostavni, čeprav to pri vsem skupaj naj ne bi bilo najbolj pomembno – šlo je namreč za stil in način, saj naj bi že pravilen pritisk na ključavnico omogočil njeno odprtje.
Od leta 1917 dalje je uprizarjal tudi pobeg iz groba. Bil je živ zakopan, in to brez krste meter in pol pod zemljo. Pri tem triku je nekoč skoraj izgubil življenje. Pod težo prsti je med kopanjem proti površju postal paničen in utrujen. Ko je z eno roko končno segel na prostost, se je onesvestil, zato so ga morali iz groba potegniti njegovi pomočniki. Tudi sam je kasneje zapisal, da je bila takšna vrsta pobega izredno nevarna.
Houdini in nadnaravno
Za njegove iluzije je znano, da so bile zgolj mehanske; to pomeni, da se je iz vseh vrst okovov vedno osvobodil le s pomočjo svojih sposobnosti in brez kakršnekoli pomoči nadnaravnih elementi. Tega pa ni mogel sprejeti sir Arthur Conan Doyle, avtor Sherlocka Holmesa, ki je v svojih zrelih letih močno verjel v paranormalne pojave in duhove, ter Houdinija obtoževal, da svoje trike izvaja s pomočjo nadnaravnih sposobnosti, zaradi česar njegove iluzije naj ne bi bile pristne.
Kljub temu je Houdinija privlačilo tudi občevanje oziroma komunikacija z duhovi, čeprav ni bil o tem nikoli povsem prepričan. Občasno se je želel infiltrirati v svet okultnih medijev. Na svoji zadnji turneji je imel videnje, da se njegova smrt neizogibno približuje. Z ženo Bess se je dogovoril za kodo desetih besed, ki bi jo njegov duh spregovoril, ko bi se vrnil na zemljo. Bess je vsako leto deset let po njegovi smrti na noč čarovnic prirejala seanse, vendar se Houdinijev duh nikoli ni pojavil in spregovoril pravih desetih besed.
Houdinijeva smrt
“Kralj lisic” je umrl 31. decembra 1926, po tem ko je zatrdil, da lahko vzdrži udarce v trebuh brez poškodb. Houdiniju je eden izmed njegovih učencev, ki je želel preizkusiti to trditev, zadal več močnih udarcev v trebuh, ki so povzročili razlitje slepiča, zaradi katerega je njegov učitelj umrl. Izziv je bil zanj nazadnje le prevelik.
Vir:
- THANOS Magazine
- en.wikipedia.org
