Upepelitev po hindujsko

Kremacija oziroma upepelitev je sežig človeškega telesa do uničenja njegovih mehkih tkiv, ki se pretvorijo v pepel. Pri nas je upepelitev, pri kateri se človeški pepel nato shrani v žari v zadnjih dveh desetletjih postala prevladujoč način pokopa. Drugod po svetu, denimo v Indiji, kjer je velika večina prebivalcev hindujske veroizpovedi, pa so pepel in ostanki okostja predmet verskih obredov.

Hindujska filozofija življenja in smrti

V Indiji oziroma med njenimi prebivalci, ki so večinoma hindujci, in v kulturah budizma in sikhizma, na katere je vplivala indijska kultura, se je upepelitev razvila v osrednjo družbeno institucijo. Osnova hinduizma je namreč prepričanje, da življenjska sila, ki poganja človeški obstoj, torej duša ali atman, ni omejena zgolj na eno življenje, temveč se skozi čas spreminja in transformira tudi v nečloveške oblike. Identiteta posameznika in njegov Jaz posledično nista vezana zgolj na eno telo, ki ga hindujci obravnavajo le kot instrument za nošenje duše.

Po hindujski filozofiji človeško telo sestavlja pet naravnih elementov, in sicer ogenj (agni), voda (jala), zrak (vayu), zemlja (prithvi) ter prostor (akasha). Ko človek umre, ogenj ugasne. Ta oblika življenja se tako združi s prvotnim elementom njenega stvarjenja, ognjem, le, če se telo po smrti sežge. Namen sežiga je tudi ločitev atmana in umrlega telesa, kar naj bi duši pomagalo pri prehodu v drugi svet. Vez med dušo in telesom namreč za časa življenja postane zelo močna, zato je prehod duše v astralni svet težaven, ogenj pa to bolečino duše ob ločitvi od telesa zmanjša.

Ogenj hindujci vidijo tudi kot medij, s katerim se telo še poslednjič žrtvuje Agni, bogu ognja, ki s tem očisti mrtvo telo. Kremacija pa omogoča tudi čustveno podporo žalujočim za dušo, ki je odšla. Upepelitev je na podlagi teh prepričanj postala način izražanja kratkotrajnosti telesnega življenja in večnosti netelesnega ali duhovnega življenja.

Opravljanje upepelitve kot zadnjega obreda

V tradicionalnem hinduizmu se upepelitev, ki predstavlja enega izmed 16 obredov, ki jih mora za časa življenja prestati vsak hindujec, ne izvede v upepeljevalnicah, kot pri nas, temveč bi se morala zgoditi v svetem mestu Varanasi. Slednji leži ob za hindujce sveti reki Ganges, v kateri se sicer verniki in romarji kopajo, da bi se ‘očistili’. Prav na obrežju reke Ganges, na prostem in v javnosti, naj bi se izvedel sežig trupla.

Ogenj, na katerega se bo kasneje položilo telo umrlega, mora biti prižgan na novo, kar mora vedno storiti moški potomec. Sicer se predani hindujci trupla umrlega ne smejo dotikati, saj to velja za tabu. Zato sam sežig trupla tradicionalno vedno opravljajo le pripadniki najnižje kaste, ki tako postanejo izobčenci v družbi; ta jih namreč vidi kot nečiste in zato nedotakljive. S sežiganjem trupel se pripadniki te kaste preživljajo in tako ni nič nenavadnega, če morajo ob ognju na obrežju reke Ganges preživeti tudi celo noč, ker tako dolgo pač traja sežig trupla. Edini način, da uidejo sodelovanju v industriji smrti, je, da umrejo in se ponovno rodijo v višjo kasto.

Vloga moških potomcev

Prižiganje ognja je bilo nekoč zelo naporno, zato se je takrat uveljavilo pravilo, da mora to storiti zdrav in fizično močan moški potomec. Preden je lahko ogenj prižgal, so mu morali obriti glavo in ga obleči v bela oblačila. Ta praksa se je nato v tradicionalnem hinduizmu močno zakoreninila in danes velja za precej rigiden običaj, na podlagi katerega mora zadnje obrede za svoje preminule starše vedno izvesti sin. V kolikor ta pogoj ni izpolnjen, obred versko ni primeren. To posledično pomeni, da mora biti v vsaki družini rojen sin, kar pa zmanjša pomembnost in sploh vrednost hčera.

Tradicionalno je veljalo, da se je moški pripadnik vsakega gospodinjstva v imenu celotne družine udeležil pogreba, da bi tako počastil preminulega. Vsak udeleženec pa naj bi tudi prinesel nekaj lesa, ki ga je nato dodal na ogenj, s čimer je žalujočim pomagal pri kremaciji.

Človeške ostanke nato po sežigu najbližji moški sorodnik, tj. sin, vnuk ipd., potopi v vodo svete reke. Hindujci, ki živijo drugod po svetu upepelitev prav tako izvajajo na isti način, le da človeške ostanke položijo v kakšno lokalno reko ali pa jih pošljejo v Indijo, kjer jih naknadno odplavi reka Ganges. Na jugu Indije tako pepel posujejo v reko Kaveri, in to na tistem mestu, kjer teče od vzhoda proti zahodu, kar ponazarja življenje preminulega človeka od njegovega vzhoda do zahoda. Hindujci torej ne postavljajo spomenikom umrlim, saj je njihova usoda nekje v prihodnosti in se ne oprijema preteklosti.

Upepelitve pri hindujcih danes

Je pa res, da upepelitve na prostem na urbanih področjih postajajo vse manj pogoste; v večini večjih mest, podobno kot pri nas, že obstajajo krematoriji na elektriko ali plin. Tako se danes večina upepelitev že izvede v pokritih upepeljevalnicah. Tradicija pa ne velja tudi za trupla otrok ali menihov, ki jih pokopljejo in ne sežgejo, saj nimajo moških potomcev. Prav tako upepelitev ne izvajajo določene hindujske kaste in plemena ne izvajajo.

Na t. i. Zahodu hindujski obred upepeljevanja pogosto zbuja zgražanje; marsikdo si namreč predstavlja, da odlaganje človeških ostankov v reko pomeni onesnaževanje okolja in nehigieničen način ravnanja s posmrtnimi ostanki. Toda podobno danes lahko storimo tudi pri nas, s tem ko pepel preminule osebe razsujemo v morje. Kakšno je vaše mnenje o tem? Se vam tudi to zdi sporno?

Viri:

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.