Dedovanje po oporoki

V prejšnjem prispevku sem pojasnila nekatere podrobnosti glede dedovanja po zakonu, tokrat pa bom zapisala še nekaj o pravilih drugega veljavnega načina dedovanja pri nas, tj. oporočnega dedovanja.

Sestavljanje oporoke in določitev dedičev

Oporočno dedovanje nastopi, če zapustnik pripravi oporoko, tj. enostransko izjavo svoje prave in resnične volje, ki se ji daje prednost pred dedovanjem po zakonu. V oporoki razsodna oseba, starejša od 15 let, tj. zapustnik natančno zapiše, da naj določena oseba, tj. dedič, deduje njegovo premoženje ali njegov del. Zapustnik je nesposoben oziroma je njegova oporoka neveljavna, če je v takšnem duševnem stanju, da ne more doumeti pomena poslednje izjave in njenih posledic. Da zapustnik oporoko sestavi, soglasje osebe, ki ji je v oporoki kaj naklonjeno, ni potrebno, oporočitelj pa lahko oporoko tudi kadarkoli bodisi delno bodisi v celoti prekliče ali spremeni.

Oporoko je mogoče sestaviti v različnih oblikah in na različne načine:

• poznamo lastnoročne oporoke,
• pismene oporoke pred pričami,
• sodne oporoke,
• notarske oporoke,
• mednarodne oporoke,
• ustne oporoke ipd.

Za vsako obliko zakon natančno določa, kako mora biti sestavljena in pod kakšnimi pogoji je veljavna. Več o tem pa prihodnjič.

Glede določitve dedičev je zapustnik načeloma precej svoboden. Oporočni dedič je do zapuščine upravičen, če seveda preživi zapustnika, če se dediščini ne odpove, in če ni dedno nevreden ali razdedinjen. Ima torej tudi pravico dediščino odkloniti, s tem pa se denimo reši tudi odgovornosti poravnati zapustnikove dolgove. Kot oporočni dediči lahko nastopajo tako fizične kot pravne osebe, torej kdorkoli, celo zarodek, pod pogojem, da se rodi živ.

Sodišče, takoj kot od matičarja dobi informacijo, da je nekdo umrl, prične po uradni dolžnosti zapuščinski postopek, v katerem ugotavlja, kdo v danem primeru deduje in v kakšnem deležu. Po drugi strani pa se morebitni spori med dediči (denimo o veljavnosti oporoke, o tem, kaj spada v zapuščino ipd.) rešujejo v pravdnem postopku.

Kdo je volilojemnik?

Poleg dediča ali dedičev ter njihovih namestnikov, ki dedujejo, če ne deduje prvotni dedič, lahko oporočitelj določi tudi volilojemnike, ki dobijo volilo, tj. oporočno naklonilo določene koristi. Gre za vsako stvar, ki jo zapustnik nameni neki osebi, a zanjo hkrati ne določi, da naj bo dedič. Ker volilojemnik ni dedič, tudi ne dobi deleža na zapuščini ter s tem nima obveznosti do morebitnih upnikov zapustnika. Obremenjenci volila so lahko dediči, vendar volilo ne sme iti v škodo nujnemu deležu. Volilo volilojemniku lahko pripade bodisi takoj od smrti oporočitelja bodisi po zahtevi, naj dedič izpolni voljo oporočitelja.

Nujni delež: kolikšen je in komu pripada?

Oporočitelj je pri sestavljanju svoje oporoke in določanju dedičev omejen le z institutom nujnega deleža. Zapustnik lahko z oporoko spremeni red dedovanja, določen z zakonom, vendar po zakonu določenim dedičem v vsakem primeru pripada nujni delež. Nujnim dedičem nujni delež pripada tudi, če po oporoki ne dobijo nič ali če dobijo premalo. Pravico do nujnega deleža je treba zahtevati, sicer se ne upošteva, zato nujni dediči svoj delež uveljavljajo pred sodiščem že v času zapuščinskega postopka ali kasneje z dediščinsko tožbo. Za razliko od prej omenjenega volilojemnika gre pri nujnem dediču za pravega dediča in je posledično odgovoren tudi za zapustnikove dolgove!

Nujni dedič je torej tisti, ki bi tudi sicer dedoval, če bi se dedovalo po zakonu, a le v določenih primerih. To so

• zapustnikovi potomci, posvojenci ter njihovi potomci; zapustnikov zakonec ali zunajzakonski partner ter zapustnikovi starši (tj. prva dva dedna razreda), ki so nujni dediči v vsakem primeru;
• zapustnikovi stari starši ter bratje in sestre, ki so nujni dediči le, če so trajno nezmožni za delo, nimajo potrebnih sredstev za življenje ter če bi bili po zakonu upravičeni do dedovanja (torej, če so potomci in starši izključeni iz dedovanja).

Pri natančni določitvi nujnega deleža se upošteva vse osebe, ki bi sicer dedovale po zakonu (ne glede na to, ali so nujni dediči), računa pa se na podlagi obračunske vrednosti zapuščine. Obračunska vrednost je vrednost čiste zapuščine (tj. premoženje zapustnika, od katerega se odštejejo stvari, ki niso predmet dedovanja, ter dolgovi), ki se ji prištejejo darila, ki jih je zapustnik kadarkoli dal osebam, upravičenim do dedovanja v primeru zakonitega dedovanja, ter darila, ki jih je zapustnik v zadnjem letu življenja naklonil drugim osebam. Iz tako določene obračunske vrednosti zapuščine se vsem hipotetičnim dedičem, ki bi dedovali, če oporoke ne bi bilo, določi ustrezen delež. Tistim hipotetičnim dedičem, ki izpolnjujejo pogoje nujnega dediča se na tej podlagi določi nujni delež, ki znaša v primeru I. zakonitega dednega razreda, tj. potomcev in zakonca, 1/2 zakonitega dednega deleža, v primeru ostalih dedičev pa 1/3 le-tega.

Če ponazorim s primerom:

Zapustnica ima zunajzakonskega partnerja in enega otroka, vendar v oporoki vse svoje premoženje nameni društvu, v katerem se je udejstvovala. Zunajzakonski partner in otrok bi pri zakonitem dedovanju spadala v I. dedni razred in bi delovala po enakih delih, tj. vsak 1/2 premoženja. Nujni delež zakoncev in potomcev se računa kot 1/2 zakonitega deleža, torej bi vsakemu – otroku in zunajzakonskemu partnerju – pripadala 1/4 celotnega premoženja. Ostalo, tj. 1/2 premoženja zapustnika dobi društvo.

Razdedinjenje

Tudi dediči, ki so sicer upravičeni do nujnega deleža, so lahko s strani oporočitelja v oporoki razdedinjeni, in sicer zaradi nedopustnega obnašanja. Razlogi za razdedinjenje so naslednji:

• hujši pregrešek nujnega dediča nad zapustnikom, ki je obenem kršitev zakonske ali moralne dolžnosti (denimo grdo ravnanje, opustitev pomoči ob bolezni ali obiskov);
• naklepna storitev kakšnega hujšega kaznivega dejanja zoper zapustnika ali njegovega zakonca, otroka, posvojenca ali starše;
• storitev kaznivega dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev;
• vdajanje nujnega dediča brezdelju in nepoštenemu življenju.

Razdedinjenje mora biti v oporoki jasno in nedvoumno opredeljeno in izraženo, dobro pa je tudi, če je naveden razlog za razdedinjenje, saj z razdedinjenjem dedič izgubi pravico do dedovanja oziroma se šteje, kot da bi umrl pred zapustnikom.

Poleg razdedinjenja obstaja še drug način preprečitve nujnemu dediču, da deduje. Zapustnik lahko v oporoki svojemu potomcu oziroma posvojencu nujni delež odvzame v korist njegovih potomcev, tj. svojih vnukom. A je to mogoče le, če je potomec, ki je obenem tudi nujni dedič, zapravljivec ali je prezadolžen in ima ob smrti oporočitelja mladoletnega otroka ali mladoletnega vnuka od prej umrlega otroka ali polnoletnega otroka ali vnuka, ki je pridobitno nesposoben.

Viri:

• www.informiran.si
• www.pravna-pomoc.info

Oglasi