Kulturno pomembna evropska pokopališča – ljubljanske Žale

Ljubljansko pokopališče Žale ni pomembno zgolj za slovensko kulturno območje, temveč je njegov pomen priznan tudi v širšem evropskem kulturnem prostoru; med svoja pokopališča ga uvršča denimo tudi Združenje kulturno pomembnih evropskih pokopališč.

Kulturni pomen pokopališča

Združenje kulturno pomembnih evropskih pokopališč (Association of Significant Cemeteries in Europe) uvršča ljubljansko pokopališče Žale med kulturno, zgodovinsko in umetnostno pomembna pokopališča. V Združenju menijo, da so Žale eno najlepših pokopališč v Evropi sploh. Znano je tudi zaradi svoje hortikulture, ki daje pokopališču poseben estetski pomen.

Prav zaradi hortikulture je pokopališče vredno ogleda v vseh letnih časih, zaposleni na Žalah pa zato vsako leto pripravljajo organizirane oglede pokopališča. Žale so tudi območje zaščitene kulturne dediščine, kar pomeni, da je na njihovem območju uveljavljen poseben režim za zaščito okolja in arhitekture pokopališča, ter tudi posamezne kulturno, zgodovinsko in umetniško važne grobove.

Mnogo nagrobnikov v spomin tako posameznikom kot redovnim skupnostim so namreč oblikovali številni slovenski arhitekti in umetniki. Poleg Jožeta Plečnika tudi Edvard Ravnikar, brata France in Tone Kralj, Ivan Vurnik in drugi.

Zgodovina Plečnikovih Žal

Žale so začeli graditi leta 1906 okoli cerkve Sv. Križa, leta 1914 pa so ljubljanske mestne oblasti ustanovile Ljubljanski pogrebni zavod z namenom, da bi bila pogrebna dejavnost bolje organizirana in nadzorovana. Zavod je kasneje odigral eno ključnih vlog pri razvoju pokopališča in njegovih objektov. Kmalu za tem, po koncu prve svetovne vojne, se je želela Ljubljana modernizirati ter reformirati tradicionalne načine pokopavanja, poleg tega je naraščala tudi potreba za novimi pokopališkimi površinami. K tem prizadevanjem so pritegnili arhitekta Jožeta Plečnika, ki je do konca 30. let do konca razvil svojo vizijo Žal.

Osnovno idejo enovite večfunkcijske mrtvašnice je spremenil ter celovito dopolnil. Zamislil si je kompleks, imenovan Vrt vseh svetih, ki bi se bohotil z zelenjem ter simboličnim portalom, s katerim bi bili mesto živih in mesto mrtvih simbolično ločeni. Vsakemu umrlemu je bila po njegovem načrtu namenjena posebna vežica z imenom župnije, ki je bila kraj njegovega prebivališča. Plečnikove Žale so bile dokončane leta 1940 in se kot takšne ohranjajo še danes. Objekti so sicer med 80. in 90. leti prejšnjega stoletja zaradi začasne opustitve pokopavanj začeli propadati, a so bile Plečnikove Žale po osamosvojitvi povsem obnovljene.

Pokopališče Žale po svetovnih vojnah

Med prvo svetovno vojno je bilo na Žalah pokopanih veliko padlih vojakov, vendar le tistih, ki so bili pripadniki rimo-katoliške veroizpovedi. Protestante, jude in muslimane so še vedno pokopavali na pokopališču Navje. Oblasti so pokopavanje pokojnikov, ki so bili drugačne veroizpovedi od večinskega prebivalstva, začeli na Žalah pokopavati šele po letu 1923, a še to zgolj na zunanji strani pokopališkega obzidja.

V času med obema vojnama so Plečnikove Žale postale osrednje ljubljansko pokopališče, razširili pa so jih še z dodatnim zemljiščem, imenovanim Novo pokopališče. Na njem se je po drugi svetovni vojni izoblikoval kompleks v spomin žrtev druge svetovne vojne. V letu 1978 so se Žale še dodatno modernizirale; do tedaj so namreč na pokopališču izvajali le klasične pogrebe, tj. pokope v krstah, medtem ko so s tem letom z izgradnjo upepeljevalnice postali možni tudi žarni pogrebi.

Tretji del Žal, zahodno od Tomačevske ceste proti Gramozni jami, je bil urejen šele po letu 1982 in se po arhitektu imenuje Mušičeve Žale. V tem delu, ki prav tako predstavlja enega najpomembnejših arhitekturnih dosežkov tistega časa, je urejena gomila za raztros pepela.

Žale kot zadnje domovanje pomembnih oseb

Na pokopališču Žale je svoje zadnje domovanje našlo tudi okoli 2000 za Slovenijo in njeno zgodovino pomembnih oseb. Med njimi so denimo pisatelji Vladimir Bartol, Edvard Kocbek, Dragotin Kette, Ivan Cankar, Fran Saleški Finžgar in Vitomil Zupan, pesniki Janez Menart, Gregor Strniša, Josip Murn Aleksandrov, Lili Novy in Oton Župančič, slikarja Matek Sternen in Rihard Jakopič, ter politika Edvard Kardelj in Janez Evangelist Krek. Večni dom pa Žale predstavljajo tudi svojemu snovalcu, Jožetu Plečniku.

Viri:

Oglasi

Oddaj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.