Slovenija je bogatejša za prvo hišo, v kateri bo Slovensko društvo hospic izvajalo celostno oskrbo neozdravljivo bolnih oseb. Namenjena je negi ter bivanju umirajočih in omogoča dostojno življenje tudi v zadnjih trenutkih. Hiša hospic predstavlja z vidika odnosov do umirajoči pomemben prelom v slovenski družbi, saj potrjuje model pravega in celostnega pristopa do smrtno bolnih.
O Slovenskem društvu Hospic
Slovensko društvo hospic je neprofitna organizacija, ki po Sloveniji spremlja neozdravljivo bolne in njihove svojce ter si prizadeva za sprejemanje smrti kot naravnega poteka življenja. Slovenski hospic po zgledu društev iz Anglije, Kanade in ZDA edini pri nas skrbi za čim boljšo blažilno terapijo bolnikov, le-tem in njihovim svojcem pa zagotavlja tudi psihično podporo v procesu sprejemanja neizogibne in bližajoče se smrti.
Poleg tega si v hospicu prizadevajo za sprejemanje smrti ter naraven odnos do umiranja v širšem družbenem kontekstu, zato usposabljajo prostovoljce, izdajajo literaturo, prirejajo predavanja, seminarje in delavnice za različne ciljne skupine, in na različne teme, ki se dotikajo detabuizacije smrti ter odnosa do umiranja in žalovanja.
Hospic po besedah predsednice Tatjane Žargi za neozdravljivo bolne poskrbi celostno in ne zgolj z medicinskega vidika. Pomemben je namreč tudi za intimni proces zaključevanja odnosov tako do sebe in bližnjih kot tudi do skupnosti.
Program spremljanja neozdravljivo bolnih
Celostni program spremljanja neozdravljivo bolnih oseb ter njihovih svojcev se izvaja tam, kjer se bolnik nahaja oziroma tam, kjer si želi umreti. To je lahko na domu, v bolnišnici, v domu starejših občanov ali kje drugje.
Program temelji na ideji, da tudi v zaključnem obdobju življenja na človekove psihične, socialne in duhovne potrebe kljub fizičnim težavam ne smemo pozabiti. Prav tako ne smemo pozabiti na bližnje osebe, ki v strahu pred izgubo ter v kasnejšem procesu žalovanja potrebujejo strokovno oporo. V programu poleg strokovnega tima sodelujejo tudi prostovoljci, ki slovenski družbi dokazujejo, da je odnos do umiranja mogoče spremeniti ter jo sprejeti kot sestavni del kroga življenja in smrti.
Poudarek programa je na osebnem odnosu paliativne nege, ki zagotavlja da umirajoči pred smrtjo ne izgubijo svojega dostojanstva, in da življenje zaključijo v harmoniji sami s seboj ter s svetom. S pomočjo osebnega pristopa, posluhom in bližino umirajoči dobijo občutek, da njihovo življenje ni bilo zaman, preostanek njihovega življenja pa je pomembno obogaten.
Hiša Hospic za paliativno oskrbo
21. decembra je v Ljubljani odprla svoja vrata hiša hospic, prva hiša v Sloveniji, namenjena negi ter bivanju umirajočih, ki omogoča dostojno življenje tudi v zadnjih trenutkih. Hiša hospic predstavlja z vidika odnosov do umirajoči pomemben prelom v slovenski družbi, saj potrjuje model pravega in celostnega pristopa do smrtno bolnih.
Z odprtjem hiše so zadovoljni vsi; tako minister za zdravje Dorjan Marušič, ki si želi, da bi temu zgledu sledile tudi druge občine, kot tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki ga zlasti veseli, da je ta projekt zaključen, saj je na izvedbo čakal vrsto let. Najbolj so odprtja seveda veseli v Slovenskem društvu hospic, za katere odprtje hiše predstavlja potrdilo o kakovosti in pomembnosti dela, ki ga opravljajo.
V hospicu menijo, da bi vsako večje mesto moralo imeti takšno hišo, saj mora biti paliativna oskrba zagotovljena vsem, ne le tistim, ki živijo v večjih mestih. V svetu velja normativ petposteljne hiše hospica na 300.000 do 500.000 prebivalcev. Sredstva za izgradnjo hiše, ki se nahaja na Hradeckega 20, je v celoti zagotovila občina Ljubljana. Država bo po drugi strani zagotavljala 0,5 milijona evrov letno za izvajanje dejavnosti. Hiša bo lahko sprejela do 12 bolnikov, za katere bo skrbelo 15 zaposlenih. Prve bolnike so v hiši sprejeli že dan po odprtju.
Paliativna oskrba je tista dodana vrednost življenja, ki kljub iztekanju le-tega lajša trpljenje ter izboljšuje tako kakovost preostanka življenja kot kakovost umiranja. Hiša hospic s tega vidika pomembno prispeva v razvoj slovenske družbe, ki se bo na ta način morda lažje spopadla z zakoreninjenim tabujem smrti.
Viri:
