Vraže, povezane s smrtjo in umiranjem

Ljudje se smrti zaradi njene neizogibnosti že od nekdaj bojimo, jo častimo ter o njej govorimo kot o nečem povsem neznanem. Tako tudi ni nenavadno, da smrt spremljajo mnoga vraževerja, ki seveda niso osnovana na razumu in realnem dojemanju sveta.

Smrt in obredi

Smrt kot konec enega življenja, v mnogih kulturah pa tudi začetek drugega, naj bi bila že vse od obstoja modernega človeka povezana z obredi in tradicijami. Tako so denimo raziskovalci našli dokaze, do so celo neandertalci pokojnike pokopavali s posebnimi obredi in na posebne načine.

Večina obredov, ki spremljajo smrt posameznika, se navezuje na zaščito tistih, ki še živijo, in hkratnim pomirjenjem duhov, ki so povzročili smrt. Obredi sprave z duhovi se razlikujejo glede na zgodovinsko obdobje in kulturno oziroma geografsko območje. V vsakem primeru pa lahko rečemo, da obredi nastanejo bodisi na podlagi vere bodisi na podlagi določenih vraž, praznoverij in iracionalnih prepričanj, v katere dalj časa verjame večji del prebivalstva na določenem območju.

Vraže o smrti in (i)racionalnost

Četudi se vedno zanašate na svoj razum, se verjetno kdaj zalotite, da pomislite na kakšno izmed celega kupa vraž, za katere se nam včasih zdi, da obvladujejo našo kulturo. Po nekaterih razlagah naj bi se celo nošenje črnine na pogrebih razvilo iz vraže. Črnino naj bi namreč pričeli na pogrebih nositi, ko so ljudje pričeli verjeti, da so – če so oblečeni v črno – njihove še živeče duše med mrtvimi manj vidne. Po drugi strani pa naj bi se tisti, ki je pokopan v črnini, vrnil in preganjal še živeče svojce.

Znamenje groze in napoved strašljivih dogodkov naj bi bila ptica, ki se zaleti v okno vašega domovanja in pri tem pogine. Takšen dogodek naj bi pomenil, da bo eden izmed članov gospodinjstva kmalu umrl. Nekoč so namreč ljudje verjeli, da v pticah živi duh ljudi. Tako je tudi ptica, ki prileti v hišo, slabo znamenje. Poleg ptic naj bi imela zastrašujočo moč ogledala; ljudje so verjeli in ponekod še verjamejo, da bi lahko duša preminule osebe vstopila v ogledalo, od tam pa v telo prve osebe, ki se po tem zagleda v ogledalu. Iz tega verovanja izhaja navada, da po smrti v družini ogledala pokrivamo s pregrinjali oziroma jih obračamo proti steni. Namesto prekrivanja ogledal so v nekaterih kulturah po smrti družinskega člana odprli vsa okna in vrata, da bi s tem dali duši prosto pot.

V Evropi in Ameriki 19. stoletja so mrtve iz hiš nosili z nogami obrnjenimi naprej, in sicer zato, da se duša preminule osebe s pogledi ne bi mogla vračati v hišo in tako prevzeti kakšnega od še živečih članov družine. Še vedno je tudi veliko tistih, ki ob času smrti bližnjega ustavijo uro, da bi s tem pokazali odhod ljubljene osebe. Po pogrebu naj bi se simbolično pričela nova faza v življenju prizadete družine, zato ura takrat ponovno steče.

Streljanje na vojaških pogrebih danes obravnavamo kot izkazovanje časti. Vendar ima ta tradicija verjetno svoje korenine v zvonjenju zvonov in streljanju s puškami, katerega namen je bilo preganjanje tavajočih duš s pokopališč. Podobno naj bi veljalo krike žalovanja. Saksonci iz časov začetkov Anglije pa svojih strahove pred tavajočimi dušami niso reševali z njihovim preganjanjem, temveč so jim tavanje preprečili. Mrtvecem so namreč odrezali stopala, da ti ne bi bili sposobni hoditi. Aboriginska plemena so iz podobnih razlogov umrlim odrezala glave, saj naj bi duša tako več časa zapravila za iskanje svoje glave kot za skrb in iskanje še živečih oseb.

Skupni imenovalec vseh predstavljenih vraž je strah pred dušami umrlih, ki naj bi se po smrti ločile od telesa. Pa se človek res loči na telo in duha, ki po smrti nadaljuje novo življenje?

Viri:

Oglasi

Oddaj odgovor

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.