Tudi pri nas je nekoč veljala tradicija, da se krsto s pokojnikom po njegovi smrti pripelje na dom, kjer je truplo vsem žalujočim na ogled kakšen dan pred pogrebom. Danes je takšne prakse – zlasti zaradi naraščajočega trenda upepelitev – vse manj, ob tem pa se postavlja tudi vprašanje, ali je ogled trupla pokojnika nujen za žalovanje ali ne oziroma kakšne posledice lahko pusti na žalujočih.
Odgovor na zgornje vprašanje je vse prej kot preprost, osnovna teza pa je, da je izbira, ali naj se truplo pokojne osebe ogleda ali ne, odvisna od vsakega posameznika, njegove starosti, načina žalovanja, verskih dejavnikov, družinskih okoliščin ter psihičnega stanja.
Odprte krste so dandanes pri nas precejšnja redkost, verjetno pa ste se vseeno že kdaj srečali z odprto krsto, ali pa ste morali identificirati kakšnega preminulega sorodnika, morda ste bili celo prisotni v času njegove smrti. Pomislite: kakšne občutke je v vas zbudilo mrtvo telo te osebe? So ljudje, ki jih pogled na truplo ne gane; so ljudje, ki pogleda na truplo nikakor ne prenesejo; in so ljudje, ki pogled na truplo pokojnika potrebujejo kot pomoč pri hitrejšem sprijaznjenju s smrtjo.
V osnovi je ta naš odnos do ogleda trupla preminule osebe odvisen tako od celega kupa osebnih in družbenih okoliščin. Ali na zgoraj zastavljeno vprašanje odgovorimo pritrdilno ali ne, pa je odvisno tudi od okoliščin posamezne smrti. Pogrebniki ter pogrebni zavodi pri tem nimajo prave besede, saj je zadnja odločitev vedno s strani svojcev pokojnika; ti se odločijo, ali želijo odprto krsto, ali se sorodniki posebej poslovijo od pokojnika in podobno.
Ogled trupla se v osnovi odsvetuje v primeru, ko je truplo iznakaženo ali nerazpoznavno – največkrat v primeru, ko so bile razlog smrti različne nesreče ali celo določene bolezni. Poznamo žalujoče, ki si truplo kljub vsemu želijo ogledati. V tem primeru so pomembne sposobnosti strokovnjakov, ki truplo balzamirajo ter po potrebi tudi deloma rekonstruirajo. V vsakem primeru pa je dolžnost pogrebnega zavoda, da žalujoče opozori na stanje trupla oziroma morebitno nerazpoznavnost.
Prav zaradi slednje mnogi žalujoči ogled trupla pokojnika zavrnejo. Da bi lahko v miru žalovali, si želijo pokojnika zapomniti takšnega, kot je bil za časa življenja, ne pa takšnega, v kakršnega ga je preoblikovala smrt.
Nasprotno pa je lahko ogled trupla – ne glede na njegov videz – za kakšnega drugega posameznika odločilen moment v njegovem procesu žalovanja. S tem, ko vidimo telo naše ljubljene osebe ležati mirno, brez življenja, se ga morda dotaknemo ali celo poljubimo, nam resnično postane jasno, da pokojnika preprosto ni več. Potrdi se absolutna končnost smrti, ki smo ji do tistega trenutka skušali ubežati. Čeprav je izkušnja težka in nikakor ne prijetna, je dejstvo, da pri mnogih žalujočih prav ta ogled močno pomaga pri sprejemanju in prebolevanju smrti oziroma pri žalovanju.
Ogled trupla pokojnika pa je lahko tudi poseben način zadnjega slovesa od preminule osebe. V tem smislu je ogled trupla pomemben zlasti za tiste ljudi, ki se od pokojnika sicer niso imeli priložnosti posloviti ali pa je bilo slovo grenko. Balzamirano truplo, ki je na ogled, jim tako ponudi priložnost, da s pokojnikom spregovorijo še zadnje besede in se od njega dostojno in za večno poslovijo.
Vodilo pri odločitvi o tem, ali naj bo svojcem in drugim bližnjim truplo pokojnika postavljeno na ogled ali ne, naj bo torej trezen premislek ter temeljit pogovor z žalujočimi o njihovih željah, pričakovanjih in strahovih. Le tako lahko zagotovimo, da ogled trupla pokojnika ne bo vodil k neželenim posledicam ali celo travmam.
Vir:
- Funeral Service Times
