Način pokopa je največkrat odvisen od kulture, katere pripadnik je bila pokojna oseba. Zaradi velikega števila različnih kultur je zelo veliko tudi število različnih načinov pokopov.
V naši zahodni kulturi, smo v zadnjih petdesetih letih priče dramatičnim spremembam, saj se je število upepelitev močno povečalo, medtem ko je pokopov vse manj in manj. Čeprav pa se nam še vedno zdi, da je pokop s krsto najprimernejši način pogreba ter da ga je vredno spodbujati, saj ne vzbuja nobenih negativnih verskih občutij, je po dolgih stoletjih nasprotovanja upepelitvi tudi katoliška Cerkev sprejela razvoj trenda k upepelitvi pokojnikov.
Preden je upepelitev za Cerkev postala sprejemljiva, je veljalo, da je pokop s krsto obvezen del kulture. Drugačne oblike pokopa so za Cerkev predstavljale nasprotovanje krščanstvu ali nekaj, kar počnejo le druge kulture. Ta tradicija je nastala na temelju početja prvih kristjanov, ki so skrbeli za pokop mrtvih, da bi izrazili svojo vero v vstajenje. V današnjem času, ko je Cerkev spoznala, da telesni pokop ni v nasprotju z vero oziroma z vstajenjem, sta dopustni obe obliki pogreba, saj se telesa vedno niti ne da pokopati.
Še vedno pa se poraja vprašanje, kaj je za katoličana oziroma kristjana bolj primerno: pokop s krsto ali upepelitev?
Stara zaveza na več mestih govori: "prah si in v prah se povrneš," torej, da smo ljudje iz zemlje, zaradi česar je Cerkev zagovarjala pokop kristjana. Za te je bila smrt vedno povezana s pokopom in kasnejšim vstajenjem Jezusa, ki je zato postala osnova in vzor za vsakega vernika. Tako nas ne čudi, da je bila dolga stoletja upepelitev pokojnika za krščanski svet nekaj povsem tujega, in da so na to gledali le kot navado iz drugih kultur. Čeprav je dandanes upepelitev sprejemljiva, jo nekateri bolj pravoverni kristjani oziroma katoliki razumejo kot manj primeren način ravnanja s pokojnikovim telesom, saj verjamejo v vstajenje mesa in večnost življenja.
Ravnajo se po tem, kar pravi Biblija, da je Kristus vstal s telesom, kar pomeni, da bomo prav tako tudi mi. Ne le da Cerkev ne prepoveduje več upepelitve, temveč je ponekod tudi celo nujna, seveda, če je ta izbrana iz spoštljivega razloga in predvsem če s pepelom umrlega ravnamo spoštljivo in dostojno. Pokojnik mora ne glede na to, ali je pokopan ali upepeljen, počivati na stalnem, svetem in dostojnem mestu.
Vir:
