Smrti ne moremo ubežati, kaj pa zdaj?

Strah pred smrtjo je največji in vsi ga imamo, dokler… Gremo od začetka. VSI BOMO UMRLI in večinoma ne vemo kdaj. Umrli nam so ali bodo naši najdražji. Smrt je lahko nenadna, groba, težka, ali v obliki mirnega, počasnega prehoda.

PREHODA KAM? Različne religije so za nam napletle glede tega različne zgodbe zato, da bi nas potolažile in bi se smrti manj bali, zraven pa so še bolj ali manj dosegle, da se v času življenja lepo obnašamo, ker se nikoli ne ve.

Zgodbe o angelcih, 7000 devicah, naslednji, bogdaj višji reinkarnaciji so namenjene našemu materialističnemu umu. Telo je snovno, izguba le tega nam pomeni vse ali nič, čeprav se vsak od nas sprašuje, kaj je duša, življenjska energija in podobno. Nekaj mora biti, kajne, če je le V TEM razlika med življenjem in smrtjo.

Morda je glavni poganjalec duhovnega razvoja ravno strah pred smrtjo in smo ga zato tudi več deležni v letih, ko se ne moremo več sprenevedati, da smrti ni. Podobno se zgodi, ko hudo zbolimo ali nam umira in umre ljubljena oseba. Do takrat se predajamo telesnim radostim in jih lovimo še več, saj nam takrat, ko kaj malega ujamemo, dajejo nasproten občutek, občutek sreče. In ta pa je ta, zaradi katere živimo! Ali pa, morda ne? Duhovna rast nam ne da izbire, vodi nas k VIDENJU in SPREJEMANJU.

Izogibanje celo misli na smrt je razumljivo, pomaga pa nam ne kaj dosti, obratno, bolj potlačujemo strah pred njo, večji je. Tu delamo temeljno napako, namreč, vse proti čemur se borimo, se jača, dokaz za to so vse vojne na osebni in nacionalni ravni. Slej ko prej bomo prisiljeni smrti pogledati v oči, ampak kaj se vam ne zdi, da bi lažje živeli, če se ji ne bi tako izogibali? Kulture, ki iz smrti ne delajo tabuja, živijo mnogo manj stresno življenje kot mi.

Preberite tibetansko KNJIGO SMRTI in bodite pozorni na svoje reakcije, saj so te pravi pokazatelj vašega odnosa do smrti. Pogovarjajte se o smrti tudi takrat, ko je začasno ni v vašem življenju. Posvetite se ji, ne odrivajte je … Pogovarjajte se s prostovoljci iz Hospica. Ena od njih je Manca Košir. Kadar spremlja umirajočega, objavi, da gre v tišino, da je ne motimo z dnevnimi nepomembnostmi. Pravi, da jo spremljanje umirajočega navda z globokim mirom, ki ga ima tudi umirujoči. Manca pravi, da je strah pred smrtjo čisto odveč.

Boste rekli, njej je lahko, ko je že »tam« v duhovnem svetu… Kaj pa lahko naredimo mi? TAPKAJTE! Tapkajte ob vseh mislih, čustvih, telesnih občutkih in spominih na doživete smrti in vsemu temu izbrišite čustven naboj, ki vas bremeni. (Več o tapkanju na www.potobilja.si in www.sabinasilc.com).

Če pa še niste pripravljeni na delo s smrtjo, imamo na www.bwe.si tudi bližnjico, ki vam bo pomagala.

Kadar nas je strah, umiramo ali žalujemo naši možgani delajo na določen način in s pomočjo določenih valov. Včasih se zapletemo v te programe in niso »ustrezni«, ampak nam življenje še otežujejo. Pomagamo si lahko s pravim posnetkom BWEja.

Poglejmo, katere uporabimo ob kakšnih priložnostih:

  • Kadar spremljamo umirujočega, potrebujemo alfa valove, ravno tako pa bodo ti valovi koristili tistim, ki se tudi tik pred smrtjo ne morejo umiriti, ampak se jezijo (za vse krivice, na ljudi, boga..)

Dobro je zraven ponavljati afirmacijo :«Zavedam se, da je ta izguba le fizična. Moja duša, duh višji jaz, BISTVO (kakorkoli že imenujete ta presežek telesa) je večna.

  • Kadar doživimo velik šok, na primer novico o nenadni smrti drage osebe, ali kadar ne moremo«izpustiti« umrlega, žalujemo »predolgo« (smo v depresiji), bomo poslušali teta valove.
  • Delta valove bomo poslušali takrat, ko bomo želeli sprostiti stresne hormone , povezane s tem procesom pri sebi in pri umirajočem.

Na začetku poslušanja z ljubeznijo vizualiziramo (preberite tudi članek o BWE in vizualizaciji) obraz ljubljene osebe, nato pa ji dovolimo (namen), da gre po svoji poti. Zahvalimo se ji za vse dobro in za vse učne izkušnje, ki smo jih tekom življenja imenovali za slabe. Vizualiziramo to osebo in sebe povezane z veliko drobnih, pajčevinastih niti in vsako posebej z ljubeznijo razpletemo. Vzemimo si toliko časa, kot ga potrebujemo, ampak naredimo to vizualizacijo le enkrat.

Če smo ob umirajočemu, skupaj poslušamo teta valove. Če je dojemljiv za vodeno meditacijo, mu jo ponudimo. Najprej mu pomagajmo sprostiti telo, um, čustva. Nato pa mu »rišemo« umirjajoče podobe »krajačasa« kamor gre. To je povezano z njegovo življenjsko filozofijo, ki je nimamo pravice spreminjati tik pred smrtjo. Zato se o tem pogovarjajmo z umirajočim. Večina se jih namreč želi in potrebujejo sogovornika. Včasih se o tem ne pogovarjajo ZARADI NAS, ker čutijo naš strah, žalost, strah pred izgubo. Že zato bi morali vedno tapkati, preden gremo k umirajočemu, ker smo ob njem zaradi NJEGA in bi bilo lepo, če bi mu bili v celoti na voljo.

In ne pozabite, ne boste le dajali, ampak predvsem prejeli.

Želim vam mir v duši.

univ.dipl.psih in druž. terapevtka Sabina Šilc

Vir:

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.