Ali so zdravila v času žalovanja res potrebna?

Pogosto se simptomi procesa žalovanja prekrivajo s simptomi depresije, zato žalujočim osebam veliko osebnih zdravnikov predpisuje antidepresive. V tokratnem članku ponujamo odgovor na vprašanje, ali je jemanje antidepresivov v času žalovanja res potrebno.

Stiska ob soočanju z izgubo

V svoji psihoterapevtski ambulanti se pogosto srečujem z ljudmi, ki se bodisi soočajo z umiranjem bližnjega bodisi so nedavno izgubili drago osebo in se zato nahajajo v hudi duševni stiski. Na nek način me delo s takšnimi ljudmi v poklicnem smislu osrečuje, saj so – čeprav v tej stiski niso največje žrtve – prišli iskat pomoč zase. In to psihoterapevti nadvse cenimo. Namreč, v takšnih situacijah se zelo pogosto zgodi, da popolnoma pozabimo nase ter se v celoti posvetimo drugim žalujočim in umirajoči osebi. Obenem pa še vedno opravljamo svoje vsakdanje obveznosti, kar nas lahko privede na rob popolne fizične in psihične izčrpanosti.

Le redkokdaj pomislimo, da je – ker je izguba ljubljene osebe ena izmed najtežjih izkušenj v življenju – nujno, da v takem življenjskem obdobju poskrbimo tudi zase. Žal nam čas tega največkrat ne dopušča, poleg tega pa se nam takrat tudi dobesedno izključijo nekateri “programi” v možganih in delujejo zgolj tisti, ki so najnujnejši. Na miselnem nivoju premoremo misli o strahu, jezi in žalosti, podobno pa je tudi na čustvenem nivoju. Zaradi čustvenega napora popolnoma izgubimo stik s svojimi potrebami, zato se pojavijo t. i. sekundarne posledice, kar pomeni, da zbolimo tako psihično kot fizično.

“Pravega” načina žalovanja ni

Vsi vemo, da je smrt naraven dogodek, vendar je kljub temu v večini primerov ne sprejemamo temu primerno. Namesto tega se pogreznemo v neznosno in dolgotrajno bolečino ter žalovanje. Kljub temu “pravi” način žalovanja ne obstaja. Vsakdo namreč žaluje po svoje. Način in potek žalovanja je namreč odvisen od marsičesa; najprej od našega odnosa do smrti ter pričakovanja le-te (nekdo lahko umre v pozni starosti ali pa povsem nenadoma, denimo zaradi samomora), nato od težavnosti načina smrti (huda poškodba ali počasno, boleče umiranje zaradi dolgotrajne bolezni), predvsem pa je potek žalovanja povezan z našim siceršnjim psihofizičnim stanjem. Če smo bili pred tem dogodkom že izčrpani psihično ali fizično, nas bo smrt bližnjega huje prizadela.

Spopadanje z žalovanjem mogoče le s pomočjo zdravil?

Nekateri simptomi depresije in žalovanja se prekrivajo, zato zdravniki vse preveč ljudem v času žalovanja preprosto predpišejo antidepresive. Najpogosteje si v tem primeru ne vzamejo časa za dolge pogovore, da bi preverili, kaj žalujoči res potrebuje. Kljub temu imajo željo pomagati, zato predpišejo antidepresive; s tem sicer napravijo še več škode, saj vsaj za leto dni zavlečejo naraven proces žalovanja, ki ga mora žalujoči v vsakem primeru prestati. Antidepresivi namreč spremenijo nevrofiziologijo žalovanja, s tem pa onemogočijo čustveno in miselno predelavo izgube.

Žalujočim tako svetujem, da si v takšnem položaju vzamejo čas za pogovor s strokovnjakom na tem področju. Le tako boste uvideli druge, duhovne dimenzije svoje izgube, s pomočjo katerih bo prebolevanje lažje. Lažje pa bo tudi živeti z izgubo ter se sprijazniti tako z naslednjimi izgubami kot tudi z lastno smrtjo. Ustrezni strokovnjak vas bo kot žalujočega naučil tudi sprostilnih tehnik ter meditacije, ki znanstveno dokazano izboljšuje nevrofiziologijo. Meditacija namreč izboljšuje misli in čustva ter vedenje, odnos do življenja, kar pa tudi pospeši žalovanje na zdrav način.

Ko brez antidepresivov ne gre...

Seveda se včasih jemanju antidepresivov ne moremo izogniti; nujno pa je, da zdravnik pred tem opravi dobro diagnostiko. Zdravila ter psihoterapija so občasno potrebna tudi v primeru postravmatskega stresnega sindroma, tj. komplikacije ob doživetju travmatskega dogodka (na primer prometne nesreče). Kot že omenjeno pa se mora o tem odločati strokovnjak oziroma osebni zdravnik v sodelovanju s psihoterapevtom po opravljeni natančni diagnostiki.

Pri predpisovanju antidepresivov je s psihoterapevtskega stališča zanimivo spremljati tudi različne odzive ljudi na idejo o jemanju le-teh. Marsikdo je pripravljen jemati kakršnakoli zdravila, le da bi bolečina minila. Ti ljudje nimajo stika sami s sabo, zato se ne zavedajo, da imajo v sebi dejansko veliko moči. Problem pomanjkanja stika z lastno osebnostjo se lahko pokaže tudi na drugih področjih življenja, zato bi bilo zanje dobro, da psihoterapevta obiščejo še preden doživijo kaj hudega. Tako bodo na manjše in večje življenjske težave bolje pripravljeni.

Drugi ljudje so povsem nasprotni jemanju kakršnihkoli zdravil, četudi jih morebiti resnično potrebujejo. Takšni obiskovalci so pogosti tudi v moji ambulanti; strokovnjaki so jim predpisali antidepresive ali anksiolitike, nosijo jih s seboj, a jih ne jemljejo, ker “je to kemija”. Pri tem pa se ne zavedajo, da je vse naše telo kemija, ki se včasih podre, in v teh primerih jo je nujno podpreti z zdravili. Ljudje te vrste navadno nimajo dovolj znanja o zdravilih, a jih vseeno neutemeljeno zavračajo.

Pogovorite se s psihoterapevtom

V vsakem primeru vsem žalujočim ter ostalim, ki morebiti zavračate jemanje predpisanih antidepresivov, svetujem vsaj en razgovor s strokovnjakom na tem področju. Za prve bo pogovor koristen, ker boste skupaj s strokovnjakom znali racionalno razmisliti o procesu žalovanja, slednjim pa bo strokovnjak pojasnil nujnost jemanja predpisanih zdravil. Tako boste preprečili nazadovanje vašega zdravja in mučenje sebe ter lečečega zdravnika, ki bi ob nejemanju zdravil lahko zmotno menil, da je dobro poskrbel za svojega pacienta.

Če se torej nahajate v življenjski stiski, ne odlašajte z obiskom pri psihoterapevtu. Samo ta vam bo znal ustrezno pomagati ter vas čim hitreje vrniti na stare življenjske tirnice.

Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka

Vir:

Fotografija: www.sxc.hu

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.