Izguba vsakega človeka je po svoje boleča. Praznino občutijo sorodniki in prijatelji preminulega. Še večji pa je krog pretresenih ljudi, ko nas zapustijo veliki ljudje kot sta bila Tone Pavček in Iztok Puc. V spomin jima namenjamo naslednje vrstice.
Tone Pavček
Kot zadnja izmed velikih osebnosti, ki so nas zapustile, je v 84. letu starosti odšel Tone Pavček, slovenski pesnik, prevajalec, urednik in esejist. Rojen je bil leta 1928 v Novem mestu, od koder se je kasneje preselil v Ljubljano, kjer je doštudiral pravo.
Pravne službe ni nato nikoli opravljal. Namesto tega se je posvetil prevajanju ruske literature ter literarnemu ustvarjanju. Skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem je leta 1953 ustvaril Pesmi štirih, s tem pa slovensko poezijo vrnil v intimizem. Veljal je za pesnika, ki se je s svojim delom vtisnil v srce bralcem vseh generacij. Mladi ga denimo ne bodo pozabili zaradi Jurija Murija v Afriki, medtem ko ga bodo nekoliko starejši pomnili po delih Majnice: fulaste pesmi in Dediščina.
Milan Jesih je o njem dejal, da je vselej znal odgnati malodušje in čemer. Pavček je izstopal s svojim zanosom, vitalnostjo, harmonijo ter ljubeznijo do življenja, četudi se v pesmih nemalokrat sprašuje o usodi človeka in njegovi minljivosti. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med njimi tudi nagrado za življensko delo leta 1984.
Ni bil le literat, temveč je bil dejaven tudi na drugih področjih. V Delu so o njem zapisali, da je bil “družbeni in družabni človek”. Bil je novinar in urednik na RTV Slovenija, ravnatelj Mladinskega gledališča, ambasador Unicefa ter dejaven poslanec slovenske skupščine in eden ključnih intelektualcev, ki so leta 1989 z Majniško deklaracijo zahtevali suvereno slovensko državo.
Žalna knjiga v slovo Tonetu Pavčku bo v občini Mirna peč odprta v nedeljo, 23. oktobra, med 7. in 18. uro.
Iztok Puc
20. oktobra je bitko z zahrtbno boleznijo izgubil še en velikan med ljudmi – nekdanji odlični slovenski rokometni reprezentant in legenda svetovnega rokometa, Iztok Puc. S tem slovenski šport ni izgubil le velikega športnika, ampak tudi človeka. 45-letnik je za seboj zapustil ženo in sina Bojana ter veliko število športnih kolegov in oboževalcev, ki jih je njegova smrt globoko pretresla. Iztokov pepel naj bi deloma raztrosili v njemu ljubih krajih Novalji in Velenju, žara pa naj bi za večno počivala v Zagrebu.
Iztoka Puca je v Velenju odkril takrat mladi trener Miro Požun, ki je o njem kot športniku povedal, da je imel neverjeten pregled nad igro ter je bil pametnejši od drugih. Ko je v Velenju zaključil šolanje, je Iztok iz Šoštanja odšel k Borcu iz Banja Luke ter kasneje k Zagrebu, s katerim je bil dvakratni evropski prvak, nazadnje pa je igral v Celju in Ljubljani. Kot igralec je bil niezmerno predan, znan pa je tudi po tem, da je na treh olimpijskih igral zastopal tri različne reprezentance: jugoslovansko (1988), hrvaško (1996) ter slovensko (2000).
Iztokovi nekdanji soigralci so pripravljali dobrodelni spektakel, s pomočjo katerega bi pokrili del visokih stroškov njegovega zdravljena v ZDA. Načrtovani rokometni tekmi bosta tako namesto tega dogodek v spomin Iztoku Pucu; 5. novembra 2011 ob 17. uri se bosta v celjski dvorani Zlatorog pomerili hrvaška in slovenska reprezentanca iz let, ko je zanju igral Puc, nato pa še Celje Pivovarna Laško in Zagreb Croatia Osiguranje. Izkupiček od prodanih vstopnic bodo namenili njegovi družini.
Nekdanji soigralci so ob Iztokovem odhodu zanj našli le najlepše besede. Namenite pa mu ji lahko tudi sami; žalna knjiga v spomin na Iztoka Puca bo namreč na sedežu Olimpijskega komiteja Slovenije v sejni sobi Zavoda Tivoli odprta od ponedeljka, 24. oktobra, do srede, 26. oktobra, od 10. do 18. ure.
Tako prezgodaj preminulima velikanoma kot vsem ostalim, ki so v teh dneh za seboj pustili prav tako neizbrisne pečate, namenjamo naslednje brezčasne besede izpod peresa Toneta Pavčka.
Pesem o zvezdah
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu...
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko srce kdo doseže...
Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.
Viri:
- www.dnevnik.si
- www.delo.si
- www.rtvslo.si
