Je strah pred smrtjo normalen?

Strah pred smrtjo se strokovno imenuje tanatofobija in je precej pogost. Izvira iz zdrave skrbi za lastno varnost in obstoj. Večinoma ga v naši kulturi zanikamo in potlačujemo. Verjetno ga imamo prav vsi, vendar je pomembno v kakšni meri je izražen in ali ovira naše vsakodnevno življenje.

Če nas strah pred smrtjo obseda (kompulzivno obsesivno mišljenje in čustvovanje), je čas da obiščemo terapevta. Če je fobija zelo izražena in če se na primer pretirano ukvarjamo z zdravim življenjem (dietami, telovadbo, »pravili« zdravja), so včasih potrebna tudi zdravila (antidepresivi), ki omogočijo normalizacijo nevrofiziološkega delovanja, s tem pa umaknitev neželenih misli in čustev.

Nekakšna oblika tega strahu je tudi hipohondrija - prepričanje, da smo bolni, čeprav nismo. Ta se lahko kaže v kupu popolnoma fizičnih simptomov, ki pa jim zdravniki ne najdejo vzroka.

Hipohondrija je zelo pogost pojav pri otrocih, moja najmlajša pacientka jih je imela 9. Verjetno gre za popolnoma normalno razvojno fazo, lahko pa je pojav povezan z neugodno izkušnjo smrti v otroštvu npr. kropljenje mrliča, ki ga otrok pozna, kar naenkrat je pa drugačen in tudi odrasli se drugače vedejo, kar je za otroka nedoumljivo.

Spremljajoča čustva žalosti otroku povedo, da je smrt strašljiva. Pogosto imajo tak strah visoko inteligentni, razmišljujoči in občutljivi otroci. Njihov strah je potrebno resno vzeti in se z njimi pogovarjati, da bodo lažje razumeli. Takšnim otrokom ne zadošča, da jim povemo, da to ni nič hudega ter, da jih bo strah minil. Pomembno je, da z njimi verbalno delimo lastne strahove, saj je velika verjetnost, da so se otroci«nalezli« od nas našega odnosa do smrti.

Sprožilec strahu pri otrocih in odraslih je lahko temà, ki nekako pooseblja nič, neobstoj, mirovanje.

Kaj je podlaga strahu pred smrtjo?

Prva je gotovo ta, da smrt ni normalno prisotna v našem življenju, kot del življenja, ampak jo potiskamo in odmišljamo, kakor se le da. Na ta način dobi dodatno pozornost in status nečesa groznega.

Drugo dejstvo je, da nekatere religiji dobesedno strašijo že majhne otroke s hudo kaznijo za storjene grehe, če ne prej, pa po smrti. Otroci in kasneje odrasli imajo hude občutke krivde, zaradi storjenih grehov, saj »vedo«, da jih čaka pekel. Tudi to je eden temeljnih povodov, s katerim nekatere religije ohranjajo številčnost svoje kongregacije.

Druge vere, kot na primer budizem, še tako hude storjene napake ne imenujejo greh, ampak ne-veščina in nekaj, kar se moramo (to pa je zavezujoče!) šele naučiti. V teh kulturah je strah pred smrtjo manj pogost, saj ima posameznik moč popravka še vedno v svojih rokah.

Ravno v kontroli je naslednji razlog za strah pred smrtjo ali bolje rečeno strah pred ne-kontrolo (torej pred nevarnostjo), saj menimo, da s smrtjo izgubimo popolno kontrolo, torej smo prepuščeni nekim drugim silam.

Podoben vzrok je v strahu pred ne-bivanjem, čeprav še nihče ni ne potrdil, ne zavrgel hipoteze, da po smrti res popolnoma izginemo. Ta prehod resno obravnavajo znanosti, religije, filozofije... Odgovorov je veliko. Zato imamo možnost izbirati, kateri se nam zdi bolj verjeten. S tem, ko nas neka opcija prepriča, se naš strah pred neznanim zmanjša.

Pogost razlog strahu pred smrtjo je strah pred bolečino, trpljenjem, izgubo dostojanstva zaradi onemoglosti in tega, da bi bili bližnjim v breme.

Podoben je strah, kako se bodo naši bližnji znašli brez nas, še posebej, če so res odvisni od naše pomoči.

Pogost vzrok strahu je tudi izkušnja hude bolezni ali poškodbe, ko smo na lastni koži začutili, da nismo večni. Čeprav je stanje pozdravljeno, v psihi ostanejo zapisi v obliki strahu pred smrtjo, ki jih je tudi dobro terapevtsko predelati.

V bistvu bo vsak od nas izvedel ali se je treba česa bati šele takrat, ko bo sam umrl. Do takrat enostavno ni smiselno zapravljati življenja za smrt. Z delom na sebi in širjenju lastne zavesti ozaveščamo cikle rojstva in smrti ter jih sprejemamo. Za nami ne bo ostala praznina, saj smo del genetskega bazena. Za nami bodo ostala naša dela (torej pazimo, kako živimo, delajmo dobro).

Delimo svoj strah z drugimi! Bremena so vedno lažja, kadar jih nosimo skupaj. Veselimo se življenja, saj ne vemo, kdaj se srečamo s smrtjo. Poskrbimo za prijetne stvari, za uživanje in delimo svoje obilje z drugimi, da bomo sami imeli več.

Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka

Oglasi

2 comments

  1. Tatjana Malec 28 november, 2011 at 17:03 Odgovori

    Umetnost kot nosilka imanentne biti je tista sila, ki premaguje smrt. Umetnost razpira Odprto in nam posreduje, vroči mesto odprtosti, ki nas postavi v nekaj drugačnega, v nekaj nenavadnega in izjemnega, kar presega gon živali ali čudenje otroka.

    Učinek umetniškega dela počiva na odprtosti v bit iz zaprtosti ne-biti. Artikulira se kot samopostavljanje resnice v delo, počiva na dogajanju resnice in razkriva bit. Šele bit lahko razkrije resnično bit. Če je umetnost snovanje, kakšno snovanje pa je tu na delu?

    Martin Heidegger v snovanje vzame med vsemi umetnosti le poezijo, ki je med vsemi najbolj razsvetljujoča, odlična in popolna v preseganju: »Poezija pa je samo en način razsvetljujočega zasnavljanja resnice, t. j.snovanja v tem širšem pomenu. Vendar pa ima ta govorna umetnina, snovanje v ožjem pomenu, v celoti vseh umetnosti izvrsten položaj.« (Heidegger, 1967:302) Poezija mu je nekaj izjemnega med drugimi umetnostmi.

    Poezija upoveduje in poezija govori, prav kakor filozofija upoveduje in govori, vendar na drug – pesniški modus rekanja. Pesništvo izraža mnogo več, kot je mogoče izreči z golo uporabo besed. Besede same so mrtve, kot sence v Platonovi votlini. Šele poezija prinaša svetlobo, ki razkrije mavrični svet zunanjega sveta, v svet senc prinaša resnico večnega, spečega prebuja iz ne-biti v bit.

    Vidimo, da se poezija in filozofija gibata v istem »orodju«: v govorici. Govorica je tista, ki imenuje bivajoče in ga s tem spravlja v Odprto. Poezijo kot snovanje Heidegger misli v širšem smislu kot enotnost govorice z besedo, govorica je snovanje. Snovanje, je po Heideggerju mnogo več, kot kreiranje novih oblik in pomenov. Vrč, ki nastane iz kupa gline ali pesem, ki se stke iz množice besed, je izraz simbolne narave njenega stvarnika, je preslikava njegove biti v večnost, preseganje smrtnosti, kot fizične danosti, pomeni torej hkrati preseganje fizikalnih zakonitosti in ujetosti v dimenzije kartezijskega ustrojstva sveta. Ne-bit tukaj nastopa kot vse tisto, kar Logos določa za minljivo. S tem, ko sprejme minljivost za absolutno danost, potrdi ne-bit in postane njen častilec.

    Heidegger naredi konceptualni preobrat in ne-bit obrne v bit s tem ko spregovori o biti sami. Bit se dogaja, človek pa v govorici postavi svoj odnos do biti, čeprav je tudi njegov odnos do govorice zapleten: človek govori govorico in jo ustanavlja, vendar je na koncu govorica tista, ki razpolaga z njim. Na ta način se bit vrača proti svojemu začetku in izvoru.

    Večno vračanje istega v permanentnem odnosu biti do bivajočega je tista realnost, ki je ni mogoče preseči z nobenim razumskih dojemanjem sveta ali z zapisom v obliki zapletene matematične formule. V območju, kjer razum odpove, nam ostaja ponižnost, ki se kaže v sprejemanju lastne minljivosti, nadaljuje v spoznanju minljivosti bivanja ter konča z vero v neminljivost biti same.

    Heidegger potrjuje in priznava, da so pesniki kakor posredniki med bogovi in med ljudmi, ki delujejo v stanju zamaknjenosti ter s tezo o potrebi po brezglasnem spoznanju, definiciji jezika kot orodja za preučevanje in razločevanje bistva, ločevanja biti od ne-biti, zapuščamo sfero Platonove misli, ki nam služi predvsem kot uvid v klasične opredelitve pesnikov in jezika ter uslišanim pod tonom tišine, v harmoniji z resničnim notranjim jazom (tu-bit) in se podajamo na moderna tla filozofije jezika.

    Prav jezik je tisti, ki človeka usodno zaznamuje z novimi pomeni, ki nam pomagajo razumeti strukturo biti, ki je trdna v svoji sredi, na površini pa se širi navzven – v odprtost sveta, kjer so v sferi jezikovnih interpretacij mogoče različne razlage, s čimer se razkriva njeno ožje bistvo – metamorfoza trdega jedra iz enosti v mnoštvo singularnosti preko metaforične (simbolne) konstrukcije besed, ki jezik spreminjajo v poezijo in poezijo v Resnico.

  2. sabina šilc 30 november, 2011 at 14:17 Odgovori

    Vaš prispevek je kar zahteven za branje,morda nisem vsega razumela:-(, vendar se strinjam.
    Priporočam , da poiščete dr Pjotra Gargajeva, ki zdravi žrtve radiacije po Černobilu. Ugotovil je, da je DNK kot nekak internet, skladišče informacij popolnoma primerljiv jeziku z njegovo sintakso, gramatiko..Ta znanstvenik spreminja DNK z besedami, podloženimi z energijo(Hz).
    Beseda torej JE konj, dobra zdravi, slaba pa poškoduje.Naše misli, so zametek govora, torej je dobro paziti tudi kaj in kako mislimo

Dodaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.