Pogosto so bližnji žalujočega prav tako žalujoči, čeprav morda niso bili tako tesno povezani z umrlim. Ne glede na to, ali smo preminulo osebo poznali, imamo po navadi hude težave s tem, kako pomagati žalujoči osebi.
Kaj je prav? Se v nedogled pogovarjati o trpljenju umrlega, se spominjati samo lepih stvari in se jim skupaj smejati? Kadar nismo čustveno vpleteni, lahko lažje in bolj pravilno ocenimo situacijo ter pomagamo žalujočemu čim lažje preboleti smrt bližnjega
Naj vam pomagamo z nekaj smernicami
Spoštovati moramo, da smo si različni in da zato vsak človek žaluje na svoj način. Vsi imamo svoj odnos do smrti, svoje izkušnje in svoje strahove. Žalovanje je odvisno tudi od tega, ali je bila smrt pričakovana ali ne, kakšen odnos do življenja je imela pokojna oseba in tudi kakšen je bil pogreb.
Ker so to predvsem v času žalovanja zelo "občutljive" teme, ni nič narobe, če žalujočemu nakažemo, da ne vemo kaj storiti, da bi mu bilo lažje ter ga sami prosimo, če nam lahko pove, kaj si želi. Tako mu pokažemo, da smo mu na razpolago in s tem hkrati izrazimo podporo njegovi obliki žalovanja. Lahko mu tudi pomagamo pri organizaciji vseh potrebnih stvari, saj imajo v času pogreba svojci veliko opravil, ki jih morajo opraviti sami. Z ostalimi bližnjimi se dogovorimo o opravilih, ki jih moramo storiti, da bi čim bolj pomagali svojcem umrle osebe.
Zelo pomembno je, da v teh situacijah družina/socialna skupina drži skupaj, če se le da. Pogovarjamo se o umrlem, pa tudi (ne prekmalu) o življenju brez njega. Zakonci si delijo delo na ženska in moška opravila, zato je ob izgubi partnerja potrebno dodatno poučiti vdovca oziroma vdovo potrebnih aktivnosti, ki jih do takrat ni počel.
Proces traja različno dolgo. Veliko je ponavljanj, zato je zelo pomembno, da do žalujočega nismo nestrpni in ga ne silimo v aktivnosti na katere še ni pripravljen.
Pozorni moramo biti predvsem na to, ali gre za "normalno" žalovanje, saj zelo veliko ljudi prav zaradi tega pade v depresijo. Obstaja tudi možnost razmišljanja o samomoru, ker žalujoči v tem trenutku ne vidijo več smisla življenja. Med žalovanjem naši možgani delujejo malo drugače, zato se včasih zgodi, da se žalujočemu res zlomi psihično zdravje. Zavedati se moramo, da ni vedno tako, da žalujoči odkrito kaže svoje težave. Pogosto se namreč zgodi, da kaže "pogumen obraz" s soočanjem s smrtjo, da ne bi dodatno obremenjeval bližnjih. V takšnih primerih še posebej skrbimo za bližnjega in ga popeljemo k strokovnjaku, da oceni, ali gre za bolezenski potek žalovanja.
Pomembno je, da se zavedamo svojih omejitev v tem procesu. Žalujoči bo enkrat le moral sprejeti dejstvo, da umrlega ni več. Če česa ne zmoremo, je prav, da si priznamo brez krivde, saj smo samo ljudje.
Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.
