Ne želim, da bi vas naslov zavajal, tega tudi jaz ne vem. Vem le, da se je v časih osebne ali tudi družbene stiske potrebno odpreti. Kadar smo v stiski, naredimo ravno obratno, zapremo se energetsko in čustveno kot, da bi na ta način želeli ustaviti svet in ohraniti svojo energijo.
Takšno ravnanje povzroča izgubo energije in ker nove ne dobimo se izčrpavamo. Bolje se je odpreti novim (morda le za nas) vedenjem o naših temeljnih vprašanjih, kot sta življenje in smrt. To nam pomaga, da izstopimo iz svoje bolečine, se umirimo in sprejmemo nekaj , kar ne moremo spremeniti.
Rada bi vam predstavila razmišljanje Adriana P Cooperja, avtorja knjige Our Ultimate Reality, 2007. Adrian že nekaj let vsako nedeljo pošlje elektronsko pismo (na katerega se lahko naročite), v katerem razlaga svoj zelo širok, nereligiozni pogled na naša temeljna vprašanja bivanja. Svoje vedenje črpa iz kvantne fizike, ki potrjuje stara znanja iz Ved in drugih zapisov, za katere smo vsi slišali, prebralo jih je pa malo ljudi.
Očitno se vračamo po krožnici na točko, kjer smo že bili, ampak sedaj imamo za dejstva tudi razlage, ki jih naš (tehnično/tehnološki) um lahko sprejme. Coopper pravi (pa ne samo on, veliko avtorjev govori o tem), da obstaja več nivojev bivanja. Med seboj se razlikujejo po gostoti materialnega in energetski vibraciji. Mi živimo na nižjih nivojih, kjer snov prevladuje nad energijo. Napaka, ki smo jo ljudje delali v zadnjih tisoč let jih je, da smo se ukvarjali (skoraj) izključno z materialnim svetom, kar je doprineslo do vseh teh kriz v katerih smo se znašli. Vezali smo se na materialno, kot na edino in zato je vsaka izguba, kar pa smrt tudi je, zelo boleča.
Sedaj se ljudje ozaveščajo tudi energetskega dela bivanja, vendar kot kaže se odvračajo od religioznih razlag. Takim ljudem nudi odgovore kvantna fizika, ki sta jo že v petdesetih letih utemeljila Einstein in Bohm, vendar ju nihče ni poslušal, saj sta kikirikala prezgodaj, ko je bilo še temno. Sedaj so njune ugotovitve v centru filozofskih in znanstvenih razmišljanj. Torej, če povzamem po Cooperju, je smrt le ime za prehod v drugo obliko bivanja, na drugem manj snovnem in bolj energetskem nivoju. Ta nivo ima veliko imen, vendar ime ni pomembno.
Tu ga bomo imenovali astralni nivo. Človek ima poleg telesa tudi dušo in duha. Ob smrti le izstopi iz telesa. Duša se naseli na astralnem nivoju, ki je pravzaprav le naša projekcija (na primer nebesa). Duh ima drugačne kvalitete in je del božanskega v nas, je vedno enak in ima najvišjo vibracijo. Domuje v naši zavesti. Kadar stremimo k večji zavestnosti na kateremkoli področju življenja, v bistvu omogočamo Duhu, da govori skozi nas.
Veliki učitelji (Jezus, Mohamed, Dalaj Lama ipd.) so v stiku s svojim Višjim jazom, kot ga tudi imenujemo in to je tisto, kar nas privlači, da stopamo za njimi. Povezava naše duše in duha je za vsakega človeka unikatna. Različna verstva in filozofije govorijo o UČENJU, da se morata naša duša in duh preko življenja naučiti kaj je prav. Prav pa je to, kar omogoča Kozmos namesto Kaosa. V celem vesolju, na Zemlji, v družbi in v nas samih namreč mora obstajati nekakšen red, sicer se vse podre. Naša dolžnost je, da napake popravimo in se naučimo boljših praks.
Če se vrnemo na našo temo prehoda in smrti. Hindujci verjamejo, da je vse odvisno od tega, koliko smo se naučili v tem življenju in kaj nas čaka na naslednjem nivoju. Nebesa in pekel so seveda metafora, preprosta razlaga za razumevanje naslednjih nivojev. Beseda karma nekoliko bolje razloži, kaj se dogaja. Hindujci pravijo, da se bomo vse, kar se moramo naučiti, tudi naučili, če ne v tem življenju pa v naslednjem, dokler ne bomo VEDELI in doživeli presvetlenje. Po karmičnem zakonu ponavljamo lekcije dokler jih ne obvladamo. Pri tem se duša-duh ponovno rodita v telo in Ego za novo priložnost učenja. Nekateri ljudje, ki so bili že klinično mrtvi, opisujejo, kako so zapustili telo in se potem vanj vrnili zato, da dokončajo delo v tem življenju. Take izkušnje imajo ljudje po celem svetu, tudi tisti brez dostopa do interneta, kar pomeni, da je velika verjetnost, da so njihove izpovedi resnične. Nevrologi sicer govorijo o spremenjeni dejavnosti možganov in za subjektivno doživljanje izstopa iz telesa, ampak istočasno priznavajo, da gre le za hipotezo.
Torej, če na kratko povzamem. Cooper in drugi avtorji menijo, da smo vsi že velikokrat umrli in še bomo, da smo se z drugimi dušami-duhovi že srečali v prejšnjih življenjih in na astralnem nivoju ter da je trpljenje ob izgubi bližnjega in strah pred lastno smrtjo le stvar Ega, ki ne razume, za kaj gre v resnici.
Vem, da je ta članek malo nenavaden, za marsikoga težko sprejemljiv. Moj namen je bil pokazati še en možen način gledanja na smrt. Meni osebno tak način razmišljanja pomaga sprejeti smrt, pa tudi lažje živeti. Rojstvo in smrt sta dejstvi. Kako jih živimo pa je stvar vsakega posameznika.
Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.
