V človeku od vekomaj obstaja nujna potreba po pogovoru z mrtvimi in to nenehno počnemo. Nekateri za to potrebujejo šamana, ciganko, spiritualno mizico in medija, nekateri to počno v glavi, v srcu …
Veliko poročanj je o tem, da so se nedavno umrli prišli poslovit od svojih bližnjih. Kar nekajkrat se mi je v psihoterapevtski praksi zgodilo, da so me ljudje prišli vprašati, če se jim meša, ker so nekaj takega doživeli. Tudi sama sem nekaj podobnega doživela, ko sva s sodelavko komaj začeli delati z mladim fantom, ki se je odločil vzeti si življenje zaradi hudih občutkov krivde.
To je bil krasen človek. V času njegove smrti (o kateri sva sporočilo dobili pol ure kasneje), ga je sodelavka VIDELA v svoji sobi. Rekel ji je: «oprosti«. V istem času je meni iz sicer praznega stropa, padla lepo obdelana matica, ki ni ustrezala nobenemu predmetu, ki sem ga imela. S sodelavko nama je bilo jasno brez kančka dvoma, da se je ta fant prišel od naju posloviti in na nek način prevzeti odgovornost za svojo smrt, saj sva ga medve srečali samo enkrat.
Pa bodimo najprej malo bolj stvarni in poglejmo, kaj lahko razložimo.
Od daljnih prednikov smo podedovali genetski material, ki nas kar močno določa. Od bližnjih prednikov smo dobili celični spomin t.j. dogajanje na celični membrani, ki določa naše genetske reakcije, katere pa vplivajo na delovanje naših možganov. Genetske reakcije so odgovorne za to kako mislimo, čutimo in se vedemo, kako živimo. Torej so naši sorodniki vedno z nami in v nas, pa če nam je to všeč ali ne.
Res je, da se vedno bolj učimo upravljati z možgani in celo spreminjati dogajanje na celični membrani (Bruce Lipton, The Biology of Belief, Dawson Church, The Genie in the Genes sta začetna dela na tem področju). Od bližnjih sorodnikov smo se poleg tega naučili tudi vzorcev vedenja, reakcij na življenje. Torej so ves čas del nas. Prav za prav je v nas več njih, kot nas samih. S prijatelji rastemo in se osebnostno ter duhovno razvijamo. Tudi oni imajo vpliv na naše telesno delovanje, vendar tu poudarjam predvsem čustveni, miselni element. Njih si vpišemo v dušo in so nam pogosto bližji kot so nam sorodniki. Tudi, ko so še živi in jih ni ob nas, se z njimi mentalno pogovarjamo. In ta odnos se nadaljuje tudi po smrti.
Z nekim sošolcem me je vezala predvsem skupna ljubezen do umrle sošolke. Kadarkoli sva se srečala, je bil prvi stavek: »A se z Mico kaj pogovarjaš zadnje čase?«, čeprav je bila že dolgo mrtva. Pogosto se zalotim v globokem razmišljanju o tem, kako bi z Mico delila neko doživetje. Mrtva je že desetletja, pa mi je zadnjič, v zelo živih sanjah, prišla povedat, da bo vse v redu, tako, kot me je znala potolažiti v najini skupni mladosti.
Naši ljubljeni ostanejo del nas in našega življenja v različnih oblikah, dokler smo živi. Tu nekje je tudi vprašanje, ali res večkrat živimo. Kar nekaj ljudi poznam, ki so se brez regresije, ob določenem kraju spomnili, da so tam že bili v preteklih življenjih. Moja Mica je imela neverjetno sposobnost komuniciranja z mačkami. Kamorkoli je prišla, so mačke drle k njej, celo popolnoma divji mački so ji dovolili božanje. Pogrkovala je, kot bi predla, tudi njen izraz obraza je bil mačji. Ko je bila v neki piramidi, je VEDELA, da je bila svečenica v starem Egiptu in je imela v templju mačke. Naj povem, da je bila sicer popolnoma prizemljena in predana radostim življenja.
Psihologija in medicina še nimata odgovorov glede teh tem. Kaj pa pravijo ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo? Pri tem seveda ne mislim onih, ki služijo na človeški stiski in lahkovernosti. Zdaj je menda že vsem jasno, da nismo samo snovna, ampak tudi energetska bitja. Obstaja razlaga, ki pojasnjuje več nivojev našega bivanja. Med sabo se razlikujejo glede na gostoto materije telesnega in višino vibracije energetskega telesa. Po smrti naj bi šli na snovno manj gost in energijsko nižji nivo, dokler ne napredujemo višje.
Čas ima tam drugačne »dimenzije«, pa tudi razumevanje življenja in učenja, ki nam ga le ta prinaša. Dokler so naši umrli na tem nivoju, menijo tisti, ki o tem pišejo in govorijo, lahko z njimi komuniciramo tako, da spremenimo svojo vibracijo z meditacijo (teta možgansko delovanje). Kadar se z umrlimi pogovarjamo tako sproti v vsakodnevnem življenju (beta valovanje), se pravzaprav pogovarjamo z ponotranjenimi deli naše osebnosti. V nezavednem so nakopičeni naši spomini, skupne ugotovitve in razmišljanja, čustveni elementi. In ni močnejšega čustva, kot je ljubezen. Zaljubljeni se pogovarjajo brez besed in na daljavo. To znanstveniki imenujejo nevronsko zrcaljenje (Iacobonni in drugi ), kjer so z Mrphijem dokazali identično možgansko sliko. Zanimivo pa je to, da so ta pojav opazili najprej pri zrcaljenju premotornih nevronov med človekom in opico, kar je še en znak, da živali niso tako drugačne od nas. Vsak lastnik kužka iz lastnih izkušenj pozna ta pojav.
Zaenkrat imamo iz področja komuniciranja z mrtvimi le izkustvena poročanja popolnoma normalnih, verodostojnih ljudi. Kot še marsikaj drugega, znanost v svoji hermetični omejenosti, lahko proučuje pojave le znotraj svojih meja. Kvantna fizika se bliža razumevanju pojavov izven teh omejitev.
Torej, če potrebujete dokaze, boste še malo počakali. Drugim pa priporočam pogovore s svojim višjim jazom. Presenetljivo je, da se precej odgovorov glede teh tem nahaja že v nas samih.
Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.
