Včasih je zadoščalo, da je novica o smrti sočloveka, šla od ust do ust. Ne samo zadoščalo, mnogo bolje je bilo, saj je novico prinesel največkrat kdo, ki je umrlega poznal in je vedel povedati tudi kaj več o njegovih zadnjih trenutkih. To je ljudem, ki so novico dobili, omogočilo vsaj malenkosten zadnji stik s sočlovekom.
V cerkvi so smrt sofarana oznanili in tako omogočili skupnosti, da skupaj pomolijo za dušo umrlega. Tudi to je bil eden od korakov slovesa.
Ko je svet postal večji, so se ljudje več gibali in imeli tesne stike daleč na okoli. Takrat so se začele osmrtnice, saj je bilo potrebno tudi oddaljenim znancem in prijateljem sporočiti, da umrlega ni več. Iz besedila osmrtnice smo potem skušali ugotoviti kaj več, bolj ali manj uspešno.
Z nastankom osmrtnic, kot jih poznamo pri nas, so se stvari bistveno spremenile. Nekoč mi je v roke prišel južnoafriški časopis. Tuje časopise berem dosti natančneje kot naše, saj želim iz njih razbrati, kako ljudje živijo. Popolnoma sem bila presenečena in navdušena, ko sem se lotila OBVESTIL. Bila so obvestila o rojstvih, porokah, selitvah, uspešno zaključeni šoli, pa tudi osmrtnice.
Vsa ta različna obvestila se niso popolnoma nič razlikovala. V vseh je bilo ime in naslov bivališča, letnica rojstva, obvestilo o novici in ničesar drugega. Vsa obvestila so bila enako velika. Iz imen in naslovov si sicer lahko razbral ali gre za belega ali črnega človeka, pa tudi nekaj o njegove socialnem statusu. Vendar ta obvestila niso imela namena delati razlik, le sporočati novico.
Pri nas so osmrtnice zelo drage in si jih ne more privoščiti vsak. Pa se zanjo že zbere denar, ker se tako spodobi.
Je človek z osmrtnico čez pol strani časopisa res bil boljši, živel bolje, doprinesel skupnosti več? Ali je bil le bolj bogat? Ali bo velikost osmrtnice kaj spremenila v njegovem življenju ali smrti?
Sledi puščamo ljudje ne s smrtjo, ampak med celim življenjem. Puščamo jih v dušah in srcih soljudi, bližnjih. Včasih kak velik človek pusti sledi v zavesti celega naroda ali celo človeštva. Vendar ti ljudje prav gotovo niso tako ljubeče, požrtvovalno živeli zato, da jim bomo peli slavo, postavljali kipe in po njih imenovali ulice.
Nekateri so dajali, pa še vedeli niso, da bomo prejeli. Kot na primer veliki umetniki, ki so ustvarjati zato, ker je njihova duša to hotela. Drugi so morda darovali življenje za kakšno večjo stvar in spet le zato, ker so vedeli, da to enostavno morajo narediti, da je tako prav. Tako tudi mali, sončni ljudje ožarjajo vse okoli sebe, ker taki pač so in ne zato, da bi karkoli, še posebej pa ne materialnega, dobili nazaj. Takim ne pišemo velikih osmrtnic, le sčasoma se zavemo, da je okoli nas manj sončno.
V času globljih razmislekov in vračanja k pravim vrednotam je dobro, da ozavestimo tudi ta del našega življenja. V čast in zahvalo za sožitje z ljubljenim umrlim človekom, raje podarimo denar, ki bi ga zapravili za tako osmrtnico nekomu, ki mu bo ta denar pričaral nasmeh na obraz. Ta bo odhod našega pokojnika lepše označil, kot pa le kos časopisnega papirja.
Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.
