Kadar umre otrok, se svet ustavi

Dobesedno. Narava predvideva, da življenje gre skozi ves cikel. Smrt je vedno zahtevna za tistega, ki umira in za tiste, ki ostajajo, vendar jo v starosti lažje sprejmemo, saj se z njo sprijaznimo. Kadar pa umre otrok, si te smrti ne moremo razložiti, je ne moremo sprejeti.

Ne glede na to, koliko je bil otrok star, celo če se je mrtev rodil, so vezi med njim in staršema izjemno močne. Novo življenje s sabo nosi upanje, nosi prihodnost, izzive, polnost. V mesecih nosečnosti je povezava med materjo globoko fizična in bolečina poroda te matere oropa, da bi otroka končno vzele v svoje roke in se zazrle v njegov obraz.

Smrt otroka starše oropa vsega tega. Posebej je huda, če gre za edinega otroka, saj s seboj vzame celo starševsko vlogo. Praznina ob izgubi otroka se nikoli ne napolni, tudi, če za njim pridejo drugi otroci. Ljubezen do tega otroka je večna, vendar na drugi strani ni več prejemnika. Starši enostavno ne vedo, kam bi s to ljubeznijo.

V slovarju ni besede za starša, ki je izgubil otroka, na primer, kot je vdovec ali sirota. Kar kaže na to, da je prav ta bolečina neizrekljiva.

Težko je nadaljevati z življenjem, če se ti prihodnost poruši. V vsa področja življenja se naseli praznina, ne gre le za področje starševanja, ampak za vsa področja. Ti izgubijo stari pomen, novega pa ni.

Globina žalosti je tako velika, da jo lahko dojamejo le tisti, ki so jo sami doživeli. Zato se starši, ki so izgubili otroka pogosto srečujejo. Tudi pri nas obstaja takšna skupina (Društvo Solzice), vendar to ne omili bolečine, saj je vsaka individualna in pot žalovanja najbolj osamljena od vseh.

Malce je lažje takrat, ko obstaja zunanji krivec za smrt otroka. Na primer v ZDA je znana skupina MADD (Mothers Against Drunken Drivers), kjer se mame otrok umrlih zaradi pijanih voznikov združujejo. Dosegle so že marsikaj, na primer spremembe zakonodaje, ipd. Lažje je zato, ker lahko energijo neskončne bolečine usmerijo v nekaj pozitivnega, kar sicer ne bo vrnilo njihovih otrok, morda pa bo obvarovalo kakega drugega otroka.

Posebno je huda t.i. smrt v zibki, ko otrok, brez vidnega vzroka in nepričakovano umre. Poleg vsega napisanega, morajo ti starši še preko kalvarije preiskav, po katerih po navadi ne dobijo niti odgovora, zakaj je njihov otrok umrl, »zagovarjati« in razlagati tujim in domačim ljudem, kaj se je zgodilo. Vse življenje jih preganja vprašanje, kaj bi bilo, če bi ali ne bi … nekaj naredili drugače.

Bolečina očetov ob izgubi

Premalo se zavedamo, kako huda je bolečina očetov ob izgubi otroka. Mislimo, da pač oče ni nosil in rodil otroka ter njegova navezanost nanj ne more biti tako močna, kot je materina. Dodatno je moška sociološka vloga v tem, da mora poskrbeti, biti odgovoren, ne kazati čustev, junaško funkcionirati posebno v časih krize. To pa moške oropa pravice in možnosti žalovanja in morajo potlačijo svoja čustva.

Ne glede na to, ali čustva žalosti potlačujemo ali ne, se pogosto pojavlja jeza. Jeza na konkretne ljudi, ki naj bi zakrivili smrt, jeza na boga, jeza nase, jeza na življenje samo. Tudi to čustvo ni sprejemljivo v družbi in ljudem onemogoča, da bi polno žalovali. Bližnji nudijo staršem oporo ob smrti, ob pogrebu, kmalu na to pa se vrnejo vsak v svoje življenje. Žalovanje pri starših pa traja mnogo dlje. Okolica pogosto želi smrt otroka pustiti zadaj, govorijo o nesrečnem dogodku, otroka ne imenujejo po imenu in mislijo, da bodo s tem žalujočim staršem prihranili kako bolečino.

Večina soljudi ne omogoča odprtega žalovanja, saj je pri izgubi otroka intenzivno kot cunami. Ne razumejo, da gre pri tem pogosto za čisto borbo za obstanek, saj starši pogosto izgubijo smisel tudi svojega življenja. Izguba otroka ima take razsežnosti, da pogosto razpade tudi partnerstvo staršev, sproži samomorilnost ali odvisnost. Vendar večina takih staršev vseeno preživi.

Ti starši tudi na vse mogoče načine ohranjajo spomin na umrlega otroka, praznujejo njegove rojstne dneve in se pogovarjajo o tem, kakšen bi otrok v tej starosti bil, kaj bi počel, imajo neke rituale, povezane z njim in tako nekoliko odpirajo ventile pritisku bolečine.

Nekateri imajo hitro drugega otroka (včasih prehitro, še preden so od-žalovali) ali pa ga posvojijo. Tu morajo biti posebej pozorni. Spomnim se neke mame, ki je v dveh letih izgubila 2 najstnika, oba v prometni nesreči. Da bi se zamotila, je želela v rejništvo vzeti otroka. Z bodočimi rejniki socialna služba opravi razgovore, da bi ugotovili, ali je družina primerna in kompatibilna za otroke, ki potrebujejo dom. Ko sem šla na tak razgovor, sem vprašala, kje bo otrok bival in mama mi je pokazala obe sobi, že nekaj let prazni, vendar popolnoma taki, kot sta bili, ko se fanta nista več vrnila vanju. Vprašala sem jo ali sobi namerava sprazniti za rejenca in je zgroženo odvrnila, da tega pa seveda ne. Na žalost sem jo, kot rejnico morala zavrniti, saj otroci v rejništvu niso nadomestek ampak jih moramo videti, kot njih same, z vsemi potrebami in lastnostmi, ki jih imajo.

Vera pogosto pomaga, posebej, če so bili ljudje že pred izgubo bili verni. Pogosto pa ljudje iščejo odgovore in uteho v duhovnosti, posebej v budizmu. Eden od budističnih temeljnih naukov je, da moramo sprejeti, da je vse prehodno, nič ni trajnega. Tako globoko sprejeto spoznanje, lahko redefinira celo življenje in ga postavi na nove temelje. Ljudje po izgubi otroka pogosto zamenjajo vrednostni sistem, postanejo bolj sočutni in manj sebični. V skrbi za druge spet najdejo smisel življenja.

Pred tem pa morajo premagati še eno oviro. Namreč, ko se začnejo počutiti bolje, ko ne mislijo ali govorijo ves čas le o svoji izgubi, ko si dovolijo, da spet začutijo sebe, jih pogosto preplavijo občutki krivde. Kot da ni pravično in pravilno, da so živi, da celo uživajo in počnejo kaj zanimivega. Kot da bi, z občutkom krivde, da so spet v teku, nekako zapustili svojega otroka.

Globoka resnica pa je namreč naslednja.

Nujna je skrb zase, za svoje zdravje, zdravo prehrano, gibanje in počitek. Pri tem imajo veliko vlogo bližnji, ki k temu spodbujajo žalujoče. Življenje, ki nam je zaupano, moramo v polnosti živeti, živeti svoje potenciale, jih razvijati in uporabljati zase in za druge. To pa se tudi ob tako hudi izkušnji, kot je izguba otroka, ne spremeni.

Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.

Vir:

• fotografija: www.sxc.hu

Oglasi