Ena zadnjih raziskav znanstvenika iz Cambridge-u povezana s temo klinične smrti do neke mere tudi ruši do sedaj preverjene teorije. Nevrologi menijo, da se pojav klinične smrti lahko biološko objasni in da v principu gre predvsem za igro nevronov.
"Videla sem svoje telo polno pack, okoli sebe vznemirjene zdravnike v zelenih haljah, nato pa sem samo odšla. Bil je to miren prostor brez zvoka, avtov, dreves. Samo močna svetloba, nizko svetlozeleno rastlinje in veliko vode. Strahovito veliko ljudi, ki se jim je jasno videl zgolj obraz, so medseboj komunicirali v nerazumljivem jeziku. Spomnim se, da niso hodili, temveč so se kot na neki vrvi izmenjavali. Tudi jaz sem se poskušala vključiti v pogovor, ampak me ni nihče opazil. Na enkrat sem občutila, kot da se mi je na hrbet prilepila guma in me povlekla z veliko hitrostjo v temni predor. V predoru je bila tema, tišina... Imela sem občutek, kot da se borim z nečim. S hrbta mi je prišla zdravniška sestra. To je bila prelepa ženska, katere nikoli prej nisem videla. Delovala je nekoliko starejša od mene, s prekrasnimi belimi zobmi. Ni se predstavila. Nasmehnila se je in izgovorila zgolj stavek: „Še boste živeli.” Po teh besedah je vse izginilo in spet sem slišala glasove zdravnika.
Če ste kdaj imeli priložnost gledati TV serijo o ljudjeh, ki so preživeli klinično smrt, ste opazili, da so zgodbe preživelih skoraj enake. Tisto, kar jih včasih loči so malenkosti, ki so povezane osebno na človeka, kateri to zgodbo govori, njegovo okolico, bližnje osebe in podobno. Nekako je tu vedno svetloba, predor, mnogo zelenja, neznanih ljudi, včasih poznanih, ki sprašujejo: ”Zakaj s prišla? Ti moraš že živeti, vrni se!”
Vse je v možganih človeka
Ena zadnjih raziskav znanstvenikov iz Cambridge-u povezana s temo klinične smrti do neke mere tudi ruši do sedaj preverjene teorije. Nevrologi menijo, da se pojav klinične smrti lahko biološko objasni in da v principu gre predvsem za igro nevronov. Njihove toerije se naslanjajo na že obstoječe in medecinsko pojasnjene fenomene poleg prepričanosti, da sindrom, keterega simptomi vključujejo tudi bolnikovo globoko prepričanost, da je pokojni, ali pa celo primer Parkinsove bolezni, kjer je pacient trdno prepričan v vizijo duhov in njihovo prisotnost.
Izkušnja zapustitve telesa je pogost pojav in neposredni pred zbujanjem ali samo spanjem. Izkušnja občutja paralize medtem, ko se še vedno zavedamo zunanjega sveta je zabeležilo 40% vseh ljudi. Povezano je z živopisnimi sanjami in halucinacijami, katere lahko pripeljejo do občuka lebdenja nad svojim telesom.
Vizija predora na koncu katerega se zaslepujoča svetloba, znanstveniki pojasnujejo s težjim pretokom krvi in težjim dotokom nedovoljne količine kisika do oči, pri kateri nevroni v centru za vid drugače obdelujejo periferni del videnga polja, zato začnejo odmirati.
Življenje pred očmi
Za zelo pogoste izkušnje „poteka celotnega življenja pred očmi”, so znanstveniki našli krivca na področju srednjega dela možganov, kateri osvobaja hormon stresa. To mesto je močno povezano z področji možganov, ki vplivajo na čustva, dopamin pa „pomaga”, da se srečujemo z preminulimi.
Viri:
- www.24sata.hr
- www.blic.rs
- fotografija: www.sxc.hu
Nedvomno je tako, da gre pri obsmrtnih izkušnjah, za stanje, ki še ni smrt, in se ob tem odvijajo točno določeni procesi v celem telesu, ker pač funkcije ne ugasnejo tako hitro, kot se ustavi srce, nekaj kisika po krvi v telesu ostane in dokler ne poide možgani še delujejo, čeprav nekoliko moteno, ker ga je premalo, verjetno pa gre vedno za podoben proces, ki se ga podobno doživlja in tako stanje spremljajo halucinacije in spremenjene zaznave okolja.
Če kokoš lahko teka brez glave, to pomeni, da živčevje ne odmre tako hitro, ravno zaradi tega, ker še lahko funkcionira na nivoju zadnjega zavestnega ukaza, ki so ga še poslali možgani, dokler mu ne poide kisik.
Dognati te procese do potankosti, je najbrž težko, ker so kompleksne narave in ni nujno, da vsi procesi ugašajo enako hitro.