Izguba enega ali obeh staršev je največja izguba, ki ga lahko oseba doživi, ne glede na starost. Izguba matere pa boli najbolj. Postavljajo se vprašanja »zakaj«, dobimo občutek tesnobe, besa, sramu, strahu pred samoto, pojavi se depresija in zapiranje vase.

Res je, da starejši kot smo, racionalnejše pristopamo k takšni izkušnji, saj se vse bolj zavedamo, da je to del življenja in življenjskega procesa.

Izguba, pravijo psihologi, je enako boleča za punčke in fantke, ker smrt starša na otroku pusti globok vtis na čustvenem in psihološkem področju. Najbolj prizadene tiste otroke, ki so zelo povezani z materjo in v njej vidijo tudi več od mame, jo gledajo kot prijatelja ter zaščitnika. Posledice pri takšnih otrocih so hujše.

Kako otroci doživljajo izgubo matere

Otroci so v tem primeru najbolj ranljivi. Pri njih se občutki močno mešajo in sta tako žalost ter praznina pogostokrat močnejša od razuma.  Jok, depresija, zapiranje vase, nezanimanje za šolo, izogibanje družbe ter izguba smisla za življenje lahko korenito spremenijo življenje otroka.

Otroci velikokrat izgubijo zanimanje za družbo in šolo. Smrt mame pri punčkah lahko pripelje tudi do druge skrajnosti – ona prevzame vso vlogo matere, z mislijo, da se lahko od nje kot ženskega otroka pričakuje, da prevzame na sebe vsa hišna opravila, kot tudi skrb za mlajše brate in sestre. Prav takšna situacija negativno vpliva na otroka in na njegovo izboljšanje psihološkega stanja zaradi travme, ker prav on zaradi dokazovanja, da je močen, velik in pripravljen sprejeti smrt matere, pravzaprav v sebi skriva veliko depresijo, strah in nemoč, katera se lahko vlečeta leta in leta, pokaže pa se v stresnih situacijah. Običajno takrat, ko mlada oseba prične graditi svoje življenje in lastno družino. Takrat se travma aktivira in postane velika težava.

Psihologi in psihijatri pravijo, da je v primeru smrti matere potrebno že v zgodnji fazi otroka odpeljati zdravniku, ter mu na vsak način pomagati izprazniti žalost, ki se v njemu kopiči, da bi lahko kasneje imel normalno življenje brez strahov in težav. Pomembno je, da otroka soočimo z realnostjo in mu na najmanj boleč način pojasnimo, da je smrt del življenja in da se temu ni mogoče izogniti. Povemo mu, da smo ljudje rojeni zato, da bi živeli in pa tudi umrli, ter da je življenje blagoslov. Razumeti mora, da bi tudi njegova mati želela, da nadaljuje normalno naprej s svojim življenjem.

Občutek krivice

Občutek krivice je prav za prav doživetje, da smo preminulo osebo, v tem primeru mamo, na nek način razočarali. To je tisti občutek, da tej osebi nismo posvetili dovolj ljubezni in razumevanja. Tisti občutek, ko se spominjamo dogodkov, situacij, ko govorimo in premišljujemo o tem, kaj in kako bi lahko še storili. Še posebej se pojavlja občutek, da mogoče nismo preživljali dovolj časa skupaj z njo.

Zelo je pomembno, da oseba, ki je izgubila starša, ima poleg sebe še nekoga bližnjega, kateri jo bo usmerjal, jo spominjal na skupaj preživete lepe trenutke in vrednost celotnega dogajanja.

Izjemno težko je pojasniti izgubo temelja, vendar se je vredno potruditi in začeti graditi novega, poiskati motivacijo v bližnjih sorodnikih, prijateljih, njihovi pomoči in pripadnosti, v boju zase in za svoj »jaz« pod soncem.

Oglasi

1 comment

  1. jasna 16 oktober, 2012 at 23:27 Odgovori

    Oseba ,ki izgubi starše pokaže svojo pravo stran,,pravo vrednost družinskih vezi.Bolj žaluje in joka ,več je te navezanost,,najhuje je ,da starš trpi od nemilostne bolezni,ki upočasnjuje trpljenje leta in leta.Morali bi pomagati vsaki osebi,ki ne zmore sama ,a težko je ,če institucije nimajo možnosti dostopa do oseb.NI POMEMBNO ,koliko si star,temveč osebni odnos do roditelja in njegova vrednost zate.Noben strokovnjak ti ne zmore pomagati ,kot si lahko sam.ITAK SMO SAMI OD ROJSTVA DO SMRTI

Dodaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.