O vojni v Bosni in Hercegovini, najbolj krvavem konfliktu na starem kontinentu od 2. svetovne vojne dalje, je bilo prelitega že mnogo črnila. Vendar pa medijska pozornost ostaja pomembna še posebej zaradi brutalnosti genocida v Srebrenici, saj lahko le z natančnim zgodovinskim spominom zagotovimo, da bo tisti bridki »Nikoli več.« nekoč vendarle obveljal.
Žrtve genocida v Srebrenici
Videoposnetek oddaje Preverjeno! - Zločini v Srebrenici še niso kaznovani
Podoživeti Srebrenico ter jo spoznati v njeni vsakdanjosti, ko nanjo niso usmerjene luči vse svetovne javnosti, je bil namen ekskurzije v Gradačac, Potočarje in Tuzlo, ki sem se je v začetku marca udeležila v organizaciji ženskega združenja Zemzem iz Ljubljane.
Srebrenica je bila med vojno v BiH razglašena za varovano območje, zato se je zateklo na tisoče Bošnjakov. Ko so v mesto vdrli srbski vojaki, so le-ti ločili civilno prebivalstvo glede na spol, nato pa 11. julija 1995 pred očmi mirovnikov Združenih narodov in širše mednarodne skupnosti ubili 8372 mož in dečkov. Danes je Srebrenica mesto, ki kaže le malo znakov življenja. Zapustila ga je velika večina prebivalstva, vanj pa se ne vrača praktično nihče.
Kljub strašljivim opisom, ki jih je moč zaslediti v medijih, si dejanske grozote, s katerimi so se morale spopasti žrtve, in s katerimi se še vedno spopadajo preživeli, težko predstavljam. Zaradi resničnih zgodb in pristnega stika z domačini je bil obisk tega dela Bosne in Hercegovine z ostalimi članicami ženskega društva Zemzem – udeležile so se ga tudi prijateljice društva, predstavnice Amnesty International Slovenije, revije Jana, oddaje Preverjeno ter Manca Juvan in Mojca Mavec – še toliko bolj čustveno naporen.
Hajra Čatić, predsednica združenja Žene Srebrenice
Po spoznavanju znamenitosti Gradačaca smo obiskale Potočarje, kjer se nahaja spominski center za žrtve genocida v Srebrenici. V spominski sobi so razstavljene fotografije žrtev ter predmeti, najdeni med izkopavanjem masovnih grobišč. Ob tem smo si ogledale tudi dokumentarni film, ki prikazuje srh zbujajoče zgodbe preživelih – zgodbe o njihovem begu, ter zgodbe mater in žena, ki so v pobojih izgubile svoje najdražje.
Prepričana sem, da bi se podobe iz filma globoko dotaknile vsake čustvovanja sposobne osebe, vendar pa so nas še bolj so pretresla pričevanja članic društva 'Žene Srebrenice', v katerem so združene matere tistih, ki so v Srebrenici 11. julija 1995 prerano pustili svoja življenja. V prostorih sedežu njihovega društva v Tuzli, ki so povsem polepljeni s podobami preminulih, so z nami delile svoje boleče pripovedi. Poseben pečat je na nas pustil način, na katerega matere danes pripovedujejo svoje zgodbe. Čeprav sta žalost in še posebej razočaranje nad mednarodno skupnostjo še vedno nepopisna, so njihove pripovedi jasne, brez krikov in solza.
Matere Srebrenice s svojimi rednimi shodi zahtevajo pravično kazen za vse, ki so odgovorni za vojne zločine tako v Srebrenici kot v BiH nasploh.
V znak podpore smo se jim pridružile še na mirnem shodu po Tuzli, s katerim vsakega 11. v mesecu obeležujejo masaker v Srebrenici. Z nošenjem kosov platna, na katerih so imena vseh njihovih sinov, žrtev genocida, simbolno prikažejo, s kakšno lahkoto so ugasnila številna mlada življenja.
Kar matere Srebrenice s svojimi rednimi shodi zahtevajo, se zdijo precej preproste želje, a so v praksi žal težko uresničljive; vse, kar si želijo, je namreč pravica. Zahtevajo pravično kazen za vse, ki so odgovorni za vojne zločine tako v Srebrenici kot v Bosni in Hercegovini nasploh. Slobodan Milošević, ki je pred nekaj leti preminil med sodnim procesom na haaškem sodišču, je tostranstvo zapustil nekaznovan. Če se je on lahko izognil roki pravice, si ne želijo, da se zgodba ponovi tudi z drugimi krivci.
Izkažite svojo podporo tudi vi
- i ne recite za one koji na Allahovom putu poginuli: "mrtvi su" - ne, oni su živi ali to ne osječate -
Svoje zahteve že šestnajst let nepretrgoma izražajo na omenjenih vsakomesečnih mirnih shodih, na katerih se jim vsakokrat pridružijo tudi drugi posamezniki ali organizacije, ki želijo izkazati svojo podporo njihovemu početju – to lahko, če se vas je ta zgodba dotaknila, storite tudi vi.
Izkušnja je bila izjemno naporna, a obenem prekrasna; obisk Srebrenice ter udeležbo na mirnem shodu bi priporočila prav vsakomur. Le s tovrstnim doživetjem – čeprav se meša s težkimi občutki, ki jih ni moč opisati – namreč lahko v popolnosti razumemo to grozljivo dogajanje, njegove posledice, ter praznino, ki jo je pustilo za seboj. Prav tovrstno razumevanje pa je nenazadnje nadvse pomembno pri preprečevanju podobnih zločinov v prihodnje.
O naši izkušnji doživetja Srebrenice bo govoril tudi del oddaje Preverjeno, ki bo na programu Pop TV predvajana v torek, 20. marca, ob 20. uri.
Elvina Babajić,
urednica Pogreb ni tabu
Več informacij:
