Duševna bolečina se občuti na več načinov in je zadosten pokazatelj za to že slabo počutje brez konkretnega razloga. Nekateri bodo simptome občutill kot neprestano žalost in potrtost, ki ustvarjata vse večjo apatijo in nezainteresiranost. Spet drugi jih bodo občutili kot fizično bolečino, na primer bolečino v mišicah, glavoboli ter špikanje.

Veliko ljudi se s svojo bolečino sprijazni oz. jo sprejme, saj menijo, da je ta del njih. O tem niti ne razmišljajo, saj so to stanje sprejeli kot samoumevno. Določeni ljudje ugotavljajo, da nekaj ni vredu in neprestano iščejo vzrok takšnega počutja. Veliko se jih v takšnem stanju posvetuje z zdravniki v upanju, da bodo našli vzrok za takšno počutje. In velikokrat dobijo odgovor, da je z njimi in z njihovim zdravjem vse v najlepšem redu. Na trenutke se počutijo bolje, nato pa se bolečina spet vrne sama od sebe, ko najmanj pričakujejo. Tako lahko minejo leta, skozi katere bi občutili simptome in za katere v bistvu ni nekih "otipljivih" vzrokov.

Izjemno brani avtor Echart Tolle uporablja kot metaforo izraz "telo bolečine" za vso nakopičeno in neizraženo bolečino, ki jo nosimo v sebi. In res, nova bolečina prebuja zaspano telo, se oprime ter hrani z našim strahom in odporom.

Če nam uspe ostati zbrani in v miru opazovati kaj se dogaja v našem čustvenem svetu, bo bolečina počasi pojenjala, "telo bolečine" bo razpadlo in izginilo. Vprašanje je torej, kako se naučiti ohranjati zavestno stanje, ko se pojavijo močna čustva, kako jih preživeti, brez, da nas uničijo, brez, da nas utopijo ali če že potonemo, da tudi na dnu globoko v sebi vemo ter verjamemo, da bomo spet splavali na površino. Na takšen način se skozi bolečino razvijamo, rastemo, krepimo. To je skrivni blagoslov, ki daje smisel človeški bolečini.

Ko nas objame žalost, jo lahko prelijemo v kreativnost - slikanje in pisanje sta le dva izmed močnih oblik izražanja čustev. Bistvo izražanja je, da dopustimo barvam, linijam in besedam prosto pot na papir, ob čim manjšem zavestnem nadzoru in mislimi. Ne pozabimo, ni bistven rezultat, poudarek je na procesu, ki je zdravilen!

Svojo žalost lahko tudi poosebimo, lahko ji damo ime, obliko ter se z njo pogovarjamo, najdemo jezik oz. način komunikacije, ter tako preusmerimo misli in odločno vodimo svoje življenje.

Žalost in smeh nista tako močno oddaljena, kot zgleda na prvi pogled. Ko bomo dopustili valu žalosti, da kriči, se zjoče ali iz nas izrazi kako drugače, bomo prišli do smeha in olajšanja.

 Viri:

  • Prispevek pripravila Elvira Leka
  • Foto: www.sxc.hu
Oglasi

2 comments

  1. jasna 16 oktober, 2012 at 23:34 Odgovori

    NIKOLI NE VEŠ,KAKO BOŠ ODREAGIRAL, KAJ SE DOGAJA V TEBI.NE GLEDE NA VSE;KAR VEŠ ALI SLUTIŠ O psihologiji in podzavesti
    LJUDSTVO,PREBIVALSTVO,NAROD bi moral omogočiti mnogo sredstev in čas posvetiti zdravi duševnosti ,spoštovanju čustvovanja in nasilju v vseh oblikah med njimi.A ŽAL DANDANES JE ZGOLJ MATERIALNA DOBRINA IZPLAVALA NA POVRŠJE ;ZATO SE DOGAJAJO TRAGEDIJE …

Dodaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.