Življenje po smrti bližnjega je izjemno težko. Napolnjeno je z žalostjo, nerazumevanjem in konstantnimi vprašanji, na katere pa ne dobimo odgovora. V prispevku bomo poskušali odgovoriti na nekaj od teh vprašanj.
Žalovanje
Žalost je prvo čustvo, ki sledi ob izgubi prijatelja. Prinaša psihično in čustveno bolečino. Šok, jeza, krivica, žalost, brezvoljnost in osamljenost so najpogostejša čustva, ki spremljajo žalovanje. Poudariti je potrebno, da žalovanje nima roka trajanja. Zato je potrebno to žalost sprejeti in pustiti času priložnost, da zaceli rane.
Ko slišimo novico, da nas je zapustil nekdo od bližnjih, po navadi onemimo. To je prva reakcija in povsem naraven način, da dojamemo in sprejmemo to dejstvo. Če je smrt nepričakovana in nenadna, lahko občutimo neprijeten dvom oz. nezaupanje. Potreben je čas, da sprejmemo resnico in veliko moči, da bi s to bolečino živeli dalje.
Nemalokrat se bomo ujeli, kako gledam proti vratom in upamo, da se bodo prav zdaj odprla in skozenj stopila ta oseba, kako v pričakovanju poslušamo zvoke in upamo, da bomo slišali njen glas.
Prav tako v tej prvi fazi sprejemamo neke odločitve, ki so predvsem posledica jeze in besa zaradi smrti drage osebe. Priporočamo, da z uresničevanjem odločitev počakamo vsaj dokler se čustveno ne umirimo in bomo sposobni bolj racionalno gledati na to situacijo ter okoliščine.
Psihično stanje
Smrt bližnjega močno vpliva na psihično stanje posameznika. Nekateri ne morejo sedeti mirno in postanejo hiperaktivni. Soočajo se z glavoboli, plitkim in neenakomernim dihanjem, bolečinami v sklepih, pomanjkanjem koncentracije in tudi z depresijo. Včasih ne morejo spati ali pa imajo težke in moreče sanje. Vsi ti simptomi naj vas ne ustrašijo, saj so na psihični ravni dokaj normalna posledica tovrstnega šoka. Če pa kateri od teh simptomov traja dlje časa, ne odlašajte z obiskom zdravnika.
Zdravniki pravijo, da je določene faze možno natančno predvideti: povprečen čas celotnega procesa je nekje dva tedna. V tem času se pojavi depresija in tudi izhod iz nje. Sledita dva meseca miru, ampak ne spokojnosti, med katerima se pojavi tudi faza hiperaktivnosti. Po tem lahko oseba čuti izhod iz depresije in prodor nove, bolj pozitivne energije.
Izraz čustev
Ne oklevajte se zjokati in pokazati čustev. Z izlivom solz se izlije tudi čustveni stres in tega se ni potrebno sramovati. Preberite več o solzah.
Večina ob izgubi najprej čuti jezo – jezo, ker nas je ta oseba zapustila, ker zdravniki niso preprečili smrti ali pa ker se je s smrtjo končalo tudi naše življenje in s tem tudi vsi skupni načrti.
Prisotni so lahko tudi občutki krivice: „Ko bi le lahko... „ je prva in dokaj naravna misel po smrti bližnjega. Pogovor o teh občutkih z bližnjimi prijatelji ali člani družine vedno potolaži in pomirja.
Koliko časa traja prebolevanje?
Hitrost prebolevanja po smrti nekoga je odvisna od relacije s pokojno osebo, od njene vloge v našem življenju, kako blizu nam je bila ter ali je smrt prišla nepričakovano in nenadno.
Okrevanje je v veliki meri tudi odvisno tudi od naših karakternih lastnosti, obvladovanja stresa in osebnih kriz, podpore, ki jo dobimo od okolice, predhodnih izgub dragih oseb ter stresnih dogodkov, ki se pojavljajo v istem času kot izguba.
Glede na to, da je kombinacija teh faktorjev pri vsakem posamezniku različna, tudi proces prebolevanja traja in se razvija povsem različno. Potrebno je vedeti, da proces prebolevanja ne pomeni tudi konec žalovanja. Obletnica smrti, rojstni dan in prazniki bodo večino spominjali na preminulo osebo. In na vsak tak datum nas večina podoživi bolečo izgubo. Včasih celo življenje.
Kako naprej?
Veliko oseb se v takšnem stanju povleče iz družbenega življenje, občutijo nelagodje pri soočanju z zunanjim svetom. Žalovanje je težko in boleče tudi za tiste, ki se ne zapirajo vase. V obeh primerih si je potrebno vzeti čas - kolikor ga potrebujte za žalovanje in prilagoditev v novi situaciji.
Pred sprejemanjem pomembnih življenjskih odločitev, kot so selitev ali prodaja lastnine, je potreben tehten premislek. Vedno se pred tem pogovorite z bližnjimi osebami, ki jim zelo zaupate.
Vsaka izguba spremeni naš notranji in tudi zunanji svet. Ko neke osebe ni več, se moramo prilagoditi življenju brez nje in nase prevzeti nekatere od njenih vlog. V notranjem načrtu, izguba vpliva na videnje samih sebe in odpira vprašanje: „Kdo sem sedaj jaz in kako bom živel/a brez tebe?“
Pogostokrat izguba prikliče občutke, da nimamo nadzora nad tem, kar se dogaja okoli nas, pa tudi z nami, občutek nemoči in neadekvatnosti. Posledica teh pa je lahko dvom in ne zaupanje vase ter občutek manjvrednosti. Ker se v tej fazi spreminja naš notranji in zunanji svet, lahko izguba vpliva tudi v naša prepričanja, verska ali druga, življenjske vrednote in predpostavke o pravičnosti, usodi, Bogu in podobno. Po izgubi nemalo oseb preneha verovati v Boga ali pa v smisel življenja. Nekatere preletava občutek, da so bili s smrtjo bližjega kaznovani.
Ker večina teh vprašanj ostaja brez „pravilnega“ odgovora, ostaja težava - ne kako poiskati odgovor temveč, kako živeti brez njega. V nobenem primeru ne smemo pozabiti, da tako kot vsaka druga kriza v življenju, ta ne predstavlja samo nevarnost, ampak tudi priložnost za učenje. Veliko oseb pride iz te krize še bolj pripravljeni na bodoče izzive v življenju.
Ne glede na situacijo, predlagamo, da se ne zapirate vase ampak, da svojo bolečino in občutke delite z drugimi vam bližnjimi osebami. Velikokrat je v pomoč tudi pogovor z osebo, ki je sama bila soočena s smrtjo ljubljene osebe.
Vabimo vas, drage bralke in bralci, da delite vašo izkušnjo z nami. Osebno izpoved bomo objavili in tako pomagali drugim bralcem, ki so se primorani soočiti z izgubo. Vabimo vas tudi v našo svetovalnico, ker bodo strokovnjaki brezplačno odgovarjali na vaša vprašanja.
Ne zadržujte bolečine v sebi!
Viri:
- Fotografija 1: www.sxc.hu
- Fotografija 2: www.sxc.hu
- www.spomen.hr
