Ko je Kim II Sung leta 1994 umrl, so ruski kemiki in biologi za pripravo njegovega telesa zapravili priblližno leto dni ter okoli milijon dolarjev. Po nekaterih navedbah znašajo letni stroški vzdrževanja njegovih posmrtnih ostankov več sto tisoč dolarjev.
Zakaj takšna želja po balzamaciji?
Z balzamacijo so stari Egipčani poskušali preprečiti razpadanje mrtvih teles. Vitalne organe so odstranili, telo pa prepojili s soljo ter dišečimi smolami. Po smoli "mum" je balzamirano telo dobilo ime mumija.
Postopek balzamacije se je pričel z odstranjevanjem možganov, črevesja, srca in pljuč, ki so bili shrnajeni v 4 posebne vaze. Telo so napolnili s soljo, ki je v kombinaciji s suhim puščavskim soncem, nase vezala vlago. Posušeno telo so zavili v več sto metrov dolgo bombažno platno.
Celoten proces balzamacije je tako trajal okoli 70 dni.
Čeprav so najstarejše najdene mumije stare več kot 5.000 let, so se končne tehnike balzamacije razvile že v Srednjem kraljestvu.
Vrhunec postopek je bil razvit v Novem kraljestvu . Iz tega obdobja je bilo ohranjenih vrsto faraonskih mumij, katere lahko pogledamo v muzejih po celem svetu.
Danes je znano, da so nekoč obstajali zelo različni načini tega postopka, pač glede na kupno noč naročnika.
Najdražji način balzamiranja
Najbolj popoln postopek mumificiranja vključuje odstranjevanje možganov skozi nosnice s pomočjo kovinskih kljuk. Česar kljuka ni mogla doseči, se je odstranjevalo s pomočjo zdravil. Notranjost telesa so odprli s strani z grobim nožem ter odstranili celotno črevesje. Prazna votlina se je nato čistila in spirala, najprej s palminim vinom, nato z zmletimi začimbami.
Telo so nato napolnili s čisto zmleto meto, marelico in drugimi aromatskimi dodatki, razen kadila, ter ga potem nazaj zašili. Pripravljeno telo so nato položili v sol in ga tam pustili največ 70 dni. Telo se je nato umilo in celotno zavilo v lanene povoje, ki so ga Egipčani lepili z gumo, ki so jo uporabljali namesto lepila. Telo se je v takšnem stanju vračalo družini, ki so ponavadi naročili tudi kip v obliki človeka (lesen sarkofag), kamor so zaprli balzamirano telo, ter pokončni sarkofag tako položili v grobnico.
Starodavni egiptovski kralji so verjeli, da je njihovo posmrtno življenje odvisno od tega, kako dobro bo njihovo telo ohranjeno. V grobnice so ljudje polagali tudi hrano in vse ostalo, kar so po veri Egipčanov potrebovali kralji, za njihovo posmrtno življenje.
Viri:
- Prispevek pripravila Elvira Leka
- www.znanje.org
- www.wikipedia.org