Vse kulture od najzgodnejših časov človeške zgodovine so skrbele za svoje umrle in razvile svoje pogrebne rituale. Način pokopavanja umrlih veliko pove o posamezni civilizaciji, način pogreba pa o pomembnosti in veličini pokojnika.
Nekateri menijo, da odnos do umrlega kaže na to, kako smo ga cenili, ko je bil še živ. Zato so pogrebi pomembnih ljudi načrtovani do podrobnosti in kot taki pravi ceremoniali, saj je na primer kraljičin ali predsednikov pogreb drugačen kakor pogreb običajnega človeka. Seveda je na to mogoče gledati tudi drugače. Znana je anekdota o Arthurju Millerju, ki je ob smrti svoje slavne žene Marilyn Manroe na vprašanje, ali pride na njen pogreb, odgovoril: »Zakaj le? Saj je ne bo tam.« .
Zdaj, v modernih časih, sta v tako imenovani zahodni civilizaciji najpogostejši obliki pogreba žarni pokop, ko pokopljejo pepel pokojnika, in klasični pogreb, ko pokopljejo krsto s pokojnikovim truplom. Čedalje bolj se uveljavljajo tudi alternativni pogrebi, na primer raztros pepela v morje ali kam drugam, in diamantni pogreb, ko človeški pepel spremenijo v diamant. Ta dva alternativna pogreba sta dovoljena tudi pri nas, ne pa druge možnosti, ki so včasih prav bizarne. V Ameriki je na primer mogoče naročiti predelavo pepela pokojnika v naboje, ki jih nato izstrelijo v večnost. Za zdaj pri nas ni dovoljeno hraniti žare s pepelom umrlega doma, kakor je to mogoče na primer v Italiji in številnih drugih deželah.
Tudi pri nas pa lahko človek, ko je še živ, svoje telo po smrti nameni za znanstvene raziskave in tako prispeva k razvoju medicine. Število Slovencev, ki so se za to možnost odločili in so za to podpisali poseben dokument, je presenetljivo veliko. Tudi v zvezi s tem je mogoče ugotoviti, kako zelo različen je lahko osebni intimni odnos do lastne smrti in minljivosti. Tudi v svetu slavnih je tako: ko je bil na primer ubit John Lennon, se je njegova žena Yoko Ono odločila za upepelitev njegovega telesa v anonimnosti, brez pogreba, brez navzočih in namesto tega pozvala na spominsko slovesnost kjerkoli in kadarkoli z besedami: "Molite za njegovo dušo, kjer koli ste«. In tudi so, po vsem svetu. Nasprotno pa je dragoceno zlato krsto z mrtvim Michaelom Jacksonom lahko občudoval in objokoval ves svet. Vsak se lahko odloči zase ali za svoje bližnje, odločitev glede mrtvega telesa je intimna in osebna, gotovo pa ne le racionalna.
Slovenci smo še posebej obsedeni s prižiganjem sveč, saj menda v enem letu porabimo kar neverjetnih 23 milijonov nagrobnih sveč. Zato je ministrstvo, pristojno za okolje, pripravilo projekt Svečo manj, saj plastični in drugi ostanki sveč onesnažujejo in obremenjujejo okolje, s katerim ljudi poziva, naj s prižiganjem sveč ne pretiravajo. S svečo se simbolno spomnimo na umrle, a le ena gotovo zadošča, saj spomini živijo v srcu in mislih. Poleg tega so zdaj na voljo tudi virtualne možnosti spomina na preminule — takšne so na primer spominske spletne strani ali prižiganje virtualne sveče, ki so na voljo na spletnem portalu vspomin.com.
Portal Pogreb ni tabu je eden redkih v slovenskem jeziku, ki kakovostno in celostno spremlja področja o umiranju, paliativni oskrbi, smrti, pogrebih in prebolevanju, hkrati pa seznanja s številnimi zanimivostmi. Kajti smrt in pogreb v vseh kulturah nista žalostna dogodka, pogrebne navade in običaji se v različnih veroizpovedih razlikujejo, pogreb pa ni nujno le vedno enak. Poleg tega je Pogreb ni tabu spletišče koristnih informacij in podatkov, ki jih je ob smrti, organizaciji pogreba ali prevozu umrle osebe, še posebej, če je ta umrla v tujini in potrebuje posebni potni list, dobro poznati, delujejo pa tudi brezplačne spletne svetovalnice o vprašanjih, povezanih s smrtjo.
Slovenija je z dvema pokopališčema, ljubljanskimi Žalami in mariborskim Pobrežjem, članica mednarodnega združenja pomembnih evropskih pokopališč (ASCE). Pokopališča namreč niso le kraj zadnjega slovesa in počitka, ampak tudi pomemben del kulturne in umetnostno-zgodovinske dediščine. V nekaterih evropskih mestih, na primer v Edinburgu na Škotskem, se uveljavlja tako imenovani mračni turizem s prodajanjem groze na pokopališčih – komercializacija očitno res nima ne meje ne okusa. Nekaj povsem drugega seveda je, pokopališče vključiti v ogled mesta in njegovih znamenitosti. Plečnikove Žale, ki so tudi zaščitena evropska kulturna dediščina— so nedvomno eden najlepših in najveličastnejših spomenikov, vreden obiska zaradi arhitekturne vrednosti in pomena, ne le kot kraj spomina na mrtve.
Danes v družbi ne govorimo veliko o smrti. Ne le, da v današnjem času, ki poveličuje lepoto, mladost in mladostni videz, smrt ni priljubljena tema in je skoraj tabu, o njej tudi kljub napredku na vseh področjih človekovega delovanja ne vemo veliko. Ne znamo je napovedati, ne znamo je preprečiti, prav tako ne vemo, kaj, če sploh kaj, se zgodi z nami po smrti, kam, če sploh kam, gremo, ko umremo. Je smrt konec ali nov začetek? Na vsa ta in številna druga vprašanja v zvezi s smrtjo so od nekdaj, vsaka po svoje, odgovarjale različne religije, vere in verovanja. Misterij smrti je povzročil nastanek misterijev v verskem svetu, »Tako kot resnično živi Oziris, živimo mi; kot nič ne more uničiti Ozirisa, ne more uničiti nas«, je zapisano v nekem staroegipčanskem besedilu. Tudi sodobna medicinska znanost kljub velikanskemu napredku na večna temeljna vprašanja o smrti (še) ne pozna odgovora. Smrt je namreč veliko bolj skrivnostna, kakor zna to razložiti sodobna znanost.
Čeprav umiranje in smrt poskušamo izriniti iz naših življenj, pa se moramo vendarle soočiti z njima. Najprej, ko nam umre bližnji, nazadnje še s svojo lastno. Pogovor o umiranju, smrti in pogrebu se zdi morbiden, zares pa so te teme še kako del življenja. Tudi na te dogodke je treba biti pripravljen in o njih vsaj sem ter tja premisliti, podobno kakor o drugih pomembnih življenjskih temah in obdobjih. Na ta način bi bili tudi popolna izgubljenost in nemoč, v kateri se mnogi znajdejo ob izgubi bližnjega, manjši.
Pravijo, da šele smrt da vrednost življenju, podobno kakor ni dneva brez noči in ne dobrega brez zla. Smrt je opomin, da se večkrat spomnimo na Carpe diem, da je treba užiti prav vsak trenutek. Za spomin na umrle ne potrebujemo posebnega praznika, to je lahko, ali bi morda celo moral biti, vsak dan. Vsi sveti, kakor se je prvemu novembru nekoč reklo tudi pri nas, so praznik z dolgo tradicijo, ki izraža odnos in pieteto do mrtvih, kakor ga izraža latinski »de mortuis nil nisi bonum" (o mrtvih vse dobro), saj so zaradi velike skrivnosti smrti ljudje vedno izražali spoštovanje do mrtvih.
Prispevek je pripravila publicistka Nevenka Gajšek
