Platon je v delu Apologija zapisal Sokratove zadnje besede: “Bati se smrti je tako kot meniti, da smo modri, ko v resnici nismo, kot si pripisovati vedenje, ki ga nimamo. Nihče ne ve, ali ni morda prav smrt največji blagoslov človeka, vendar se je vseeno bojimo, kakor da bi bili prepričani, da je največje zlo.”
Redko kdo tako stoično pričakuje smrt, kot jo je Sokrat. Vendarle pa najverjetneje ni nikogar, ki ne bi nikoli pomislil na svoj neizogiben konec– o smrti in o trenutku, ko ga preprosto ne bo več. Vprašanja, ki se najpogosteje zastavljajo so: kakšen bom v tem trenutku, kaj se bo dogajalo z menoj, ali bom kaj rekel ali bo le tišina? Nikomur izmed nas ni dano, da bi vnaprej poznal ali razumel zadnje trenutke svojega življenja. Tisti velikih, ki so že odšli, pa so za seboj pustili tudi nekaj znamenitih izjav, ki so jih ob prihajajoči smrti namenili ljudem, ki so jih obkrožali in s katerimi so izrazili različne stopnje sprejemanja smrti. Navajamo nekaj najzanimivejših.
Thomas Carlyle, znani škotski pisec in zgodovinar je v svojih zadnjih izdihljajih smrt pozdravil z besedami pričakovanja:“A, to je ta smrt!”
Veliki norveški skladatelj Edvard Grieg naj bi vdan v usodo dejal: “No, če je že neizogibna ...”
Oče dialektike Georg WilhelmFriedrich Hegel pa je tudi vpričo smrti ostal zvest svojim načelom in življenjskemu učenju. Tako so bile njegove poslednje besede:“Le en človek me je razumel. In tudi ta me ni resnično razumel.”
Francoska kraljica Marie Antoinette je,ko so jo 16. oktobra 1793 obglavili, na poti proti giljotini po nesreči stopila na nogo svojemu rablju in mu v opravičilo šepnila: “Oprostite mi, gospod. Ni bilo namerno.”
George Appel, katerega priimek zveni enako kot angleška beseda apple, ki v prevodu pomeni jabolko, je bil zaradi umora policista v New Yorku obsojen na smrt. Pred usmrtitvijo na električnem stolu leta 1928 pa je premogel še nekaj humorja in dejal: “Torej, gospodje, sedaj boste videli pečeno jabolko.”
Prva ženska v britanskem parlamentu, Lady Nancy Astor, je na smrtni postelji, ob kateri je bila zaradi njene bolezni zbrana vsa njena družina presenečeno vprašala: “Jakie, ali praznujem rojstni dan ali umiram?”
Rimski cesar Neron naj bi preden je storil samomor zavpil: “Kakšen umetnik umira z mano!”
“General, bojim se, da vas angeli že čakajo,” naj bi zdravnik dejal Ethanu Allenu, ameriškemu patriotu in heroju osvobodilne vojne, ko so ga ustrelili. Allen je odgovoril: “Čakajo, kajne? No, kar naj še malo počakajo.”
Veliki angleški pesnik George Gordon Byron je zbranim pred smrtjo zaželel: “Lahko noč,” medtem ko je Beethoven svojo življenjsko zgodbo želel zaključiti bolj veličastno z besedami: “Gospodje, aplavz prosim. Ta komedija je končana!”
V nasprotju z njima je bil Conrad Hilton, ustanovitelj verige hotelov Hilton, kot pravi poslovnež pragmatičen. Na vprašanje, če želi pred smrtjo svetu še kaj sporočiti, je odgovoril z nasvetom: “Zaveso za tuširanje puščajte na notranji strani kadi.”
Ob tej raznolikosti izjav se lahko zamislimo o pomenu zadnjih besed. Poskrbite, da ne pozabite izjav, ki jih med odhajanjem izrečejo vaši bližnji, čeprav so morda izrečene mimogrede in lahko v danih okoliščinah pridobijo povsem drugačen pomen. Po drugi strani ne vemo, kdaj se naš čas izteče, zato povejte ljudem okoli sebe – tistim, ki jih imate radi, in tudi tistim, ki so se v vašem življenju pojavili le za kratek čas, a so kljub temu pustili sled – koliko vam pomenijo. Brez njih ne bi bili to, kar ste.
Elvira Leka
Viri:
- fotografija: www.stockvault.net
