Vse, kar biva, potuje skozi posamezne cikle razvoja. Vsako jutro se nadaljuje v nov dan, ta potuje proti večeru in ugaša v noč. Mnoga jutra tako sestavljajo posamezni letni čas, štirje letni časi na leto, leta, desetletje, stoletje, večnost … Podobno je z obdobjem življenja v katerem se nahajamo. Je odsev določenega letnega časa, ki se zavrti od pomladi; ta ponazarja obdobje dozorevanja prvih dvajsetih let življenja, do poletja, ki predstavlja čas razcveta do štiridesetih, vse do jeseni, ki že nakazuje zrelost dodanih dvajsetih let, ter se zaključi z zimo, ki simbolizira počitek.
Največkrat v zimskem času, ob počitku, začnemo razmišljati o naših življenjskih ciljih. In zelo pogosto, ko se te teme dotaknemo, se ljudje odzovemo nekako nelagodno. Ali je sploh pomembno, zakaj razmišljamo o tem? Ko malo razmislimo, pridemo do spoznanja, da je razlog našega nelagodja to, da si ljudje v življenju postavljamo cilje, ki si jih pravzaprav ne želimo.
Kaj pa je tisto, česar si ne želimo? Najpogosteje ne želimo iti po poti, ki vodi do cilja. Za izpolnitev kateregakoli cilja je potrebna samodisciplina, odlaganje trenutnega zadovoljstva zaradi prihodnjega. Potrebno se je poglobiti v neznana področja, potrebno je tvegati, vložiti dodaten napor, razmišljati, domisliti se drugačne rešitve trenutne faze. Potrebna sta trud in odrekanje skozi celo življenje.
Zelo pogosto se cilj kot tak, sploh ne želi. Nanj gledamo kot na nekaj kar je kvečjemu zaželjeno in potrebno. Kot na sredstvo, ki bo premostilo jez med trenutnim stanjem v neko kvazi želeno stanje.
Skozi življenje smo cilje neselektivno sprejemali od različnih avtoritet, najprej od najbližjih – staršev, starih staršev, ključnih figur v okviru družine, potem od vrstnikov – v šoli, na fakulteti, v poslovnem okolju, v družbi … Pogosto je človek, da bi ohranil prijateljske odnose, nezavedno sprejemal različne vzorce obnašanja, ker je pač družabno bitje in potrebuje pozornost. Kot primer vzemimo socialne odnose. V vsaki družbi je vedno nekaj oseb, ki vrivajo dinamiko druženja in večina se jim seveda prilagaja, kljub temu, da tega v resnici ne želijo. Zakaj? Mogoče ne najdejo načina, da v tem trenutku rečejo ne, ne želijo ostati doma, nimajo druge družbe ali pa enostavno ne želijo biti sami. Ravno to je polovičarstvo o katerem govorim. Ne želimo si tega, kar imamo na dosegu roke, ampak kaj pa bomo drugega? Ne vemo kako naj rečemo ne temu kar nas ne izpolnjuje, ne veseli in česar pravzaprav ne želimo in o tem največkrat niti ne razmišljamo.
Nato pride obdobje, ko se vseh teh stvari začnemo zavedati. Obžalujemo vsa leta, ki smo jih “zapravili” (čeprav to seveda ni res) in se sprašujemo zakaj ni življenje daljše, ker bi potem zagotovo izpolnili vse svoje cilje (tudi to ni res). Ampak zakaj? Za dosego življenjskega cilja ni nikoli prepozno. Prva in osnovna stvar je postaviti cilj, ki si ga želimo. Cilj, ki si ga resnično in iskreno želimo. Da začutimo neko novo energijo, ko pomislimo nanj in da se v trenutku teh misli mobilizira notranja moč – pripravljenost, da nekaj naredimo.
O cilju najprej razmislimo z lastnega vidika: Kaj je tisto kar si jaz resnično želimo? Kaj nas navdihuje? Kaj v nas zbudi vsak košček našega bitja? Kdaj čisto in od navdušenja pomislimo, da je to del mojega življenja? In ne smemo razmišljati ali je to mogoče ali nemogoče, ali smo prestari, premalo odločni, ampak preprosto – kaj je tisto, kar si zares želimo? Skozi retrospektivo razmislimo o ključnih odločitvah, ki smo jih sprejeli v življenju ter o ciljih, ki smo jih dosegli. Koliko »pravih« odločitev smo sprejeli? In iz te perspektive se vprašajmo, kaj so nam te odločitve pravzaprav prinesle. Kaj so nam prinesli cilji, ki smo si jih samo polovično želeli? Koliko njih smo dosegli? Odgovorimo si na ključno vprašanje: Čigavo življenje je to? In ko pridemo do spoznanja da je to naše življenje, se še enkrat vprašajmo: Kaj si jaz resnično želim? Noben odgovor ne bo napačen, karkoli si bomo želeli. Ker to smo mi in to je naše življenje.
Kot pravi taoistična modrost "Drevo, mogočno, da ga ne objameš z rokami, vzklije iz drobnega semena. Tempelj, višji od devetih nadstropij, zraste iz prgišča ilovice. Potovanje, dolgo tisoč milj, se začne z enim samim korakom."
Prispevek pripravila Vesna Panić. Fotografija: www.sxc.hu.
