Samomor v 21. stoletju še vedno tabu

Po samomoru družinskega člana okolica žalujoče stigmatizira, kar jim še dodatno otežuje proces prebolevanja, to pa lahko privede do njihove izolacije in posledičnega umika iz družbe.

Pogled v zgodovino pokaže, da sta tabu in stigmatizacija zvesta spremljevalca samomora že kar nekaj stoletij, vse od Perzijcev dalje. Ti so samomor šteli za hud moralni prestopek, medtem ko so ga Rimljani obravnavali kot častno dejanje oziroma daritveno žrtev starcev bogovom. V splošnem pa je samomor tudi danes opredeljen kot strahopetno dejanje, ki ga večina družbe ne odobrava.

Slovenija spada med države, ki so po koeficientu samomorilnosti med najbolj ogroženimi državami na svetu, zato se moramo vprašati, zakaj je temu tako. Nekateri odgovore iščejo v naši zgodovini. V Jugoslavijo smo vstopili s svojo zgodovino, ki smo jo pisali pod okriljem avstrijske države, kjer smo se naučili vestnosti, delavnosti in discipline. Janko Bohak v Gržanovi knjigi Prekinjeno življenje pravi, da je bilo v času Avstro-Ogrske med Slovenci najmanj samomorov glede na ostale dežele, čeprav da so bili časi takrat težavni.

Skozi zgodovino smo bili identificirani kot narod hlapcev, ki je veliko krivic požiral, a si jih obenem jemal k srcu. Kot navaja Trstenjak, je to razlog, da smo kot narod zapadli v depresijo in melanholijo. Pravi, da Slovenec, kadar seznajde v mejni situaciji, in ko ne vidi več rešitve, sam stori svoj konec. V času industrializacije in dviganju življenjskega standarda ter prehodu v potrošniško družbo, se je med Slovenci končno pojavila tekmovalnost, ki pa je tehtnico namesto proti zdravi strani nagnila k zvišanju stopnje frustracij in neuspeha, kar naj bi bilo za naš narod pogubno.

Lev Milčinski se po drugi strani sprašuje, če je tolikšna samomorilnost potencirana zaradi zaprtosti in majhnosti naše države.  Pravi, da je takšno okolje bolj podvrženo tradicionalnim značilnostim kot so večja medsebojna kontrola, poznavanje, sorodstvene vezi, ki ne preprečujejo tekmovalnosti, a močneje kaznujejo neuspeh, kar hitreje privede do frustracij.

Poleg zgodovinskih okoliščin oblikovanja mentalitete našega naroda, pa imajo velik vpliv na samomorilnost tudi demografski dejavniki, etnične razlike, vernostinodnos prebivalstva do samomora.

Glede na zgoraj napisano, se lahko upravičeno vprašamo, kako preprečiti številčnost samomorov, in kako pristopiti k nekomu, ki je že izkusil samomor.  Vsi psihologi, analitiki in sociologi se strinjajo, da je najpomembnejši in osnovni temelj pomoči pogovor o vsem, kar samomorilcu leži na duši. Pogovor pomaga človeku, da se razbremeni, da lahko sočloveku zaupa svoje frustracije. Treba mu je omogočiti okolje, v katerem se lahko sprosti in neobremenjeno spregovori, saj sepogosti zgodi, da se s terapevtom lažje pogovarja o morečih stvareh kakor z bližnjimi.

Najpomembnejše vprašanje, ki ga terapevt zastavi svojemu pacientu je, kaj se je zgodilo, da ste postali tako potrti in izgubili voljo do življenja. To vprašanje je ključnega pomena, saj človeku daje možnost, da se odpre, da izlije svoja čustva in misli, ki jih običajno ne more povedati na glas oziroma doma, v krogu domačih ne najde pravega prostora, da bi se lahko izpovedal.

Skupaj s tem tudi terapevta čaka težko delo – poslušanje. To je še posebej zahtevno v primerih, ko se zdi, da stiska pacienta morda ni tako huda, kot se sprva zdi. V takih primerih se je potrebno zavedati, da je vsako življenje dragoceno in da si čisto vsak človek zasluži, da ga nekdo posluša. Nujno je, da mu dajemo oporo, da ga sprejmemo takšnega kot je, in mu nudimo okolje, v katerem se bo počutil varno ter sprejeto. S tem sprejmemo njegovo subjektivno doživljanje težav, ne glede na to, kakšna je objektivna situacija, kar je v kontekstu samomorilnih nagnjenj še posebej pomembno, saj je samomor vedno subjektivni odgovor na okoliščine, ki pa z objektivno, realno situacijo pogosto nima veliko skupnega.

In če končam tam, kjer sem začela – samomor bo ostal tabu, dokler si bomo zatiskali oči. Dokler se zanimanje za tovrstno tematiko ne bo povečalo, bo samomor 'tisto', o čemer ne bomo govorili in 'nekaj', pred čimer se bomo skrivali in se ga sramovali. Večja seznanjenost ljudi bi pripomogla k boljšemu poznavanju te tematike, kar bi morda počasi privedlo do liberalnejšega razumevanja samomorilcev in žalujočih svojcev. Kljub temu, da je zaradi izboljšanega dostopa do informacij ozaveščenost ljudi iz leta v leto boljša, je samomor še vedno tista tema, ki se jo ljudje izogibamo.

Barbara Karu, uni.dipl.teol.

Več sorodnih tem preberite v kategoriji člankov 'Prezgodnja smrt'.

Oglasi

Oddaj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.