Vsi se ob izgubi bližnjih, ljubljenih oseb tako ali drugače spopademo s procesom žalovanja. Ta se razlikuje od posameznika do posameznika, vendar vedno preko različnih stopenj čustvenega predelovanja izgube pripelje do njenega izžalovanja.
Po smrti bližnjega se sicer ne soočamo le z žalostjo. Nekatere presenetijo in pretresejo tudi panični napadi, ki se lahko razvijejo v dolgoročno panično motnjo.
Panični napad je obdobje intenzivnega strahu ali nelagodja, ki se pojavi nepričakovano, ponavadi v enem ali nekaj mesecih po velikem stresnem dogodku, v našem primeru izgubi bližnjega. Lahko se pojavi tudi ob ostalih pomembnih dogodkih, ki v življenje posameznika prinašajo spremembe (na primer poroka, pričetek študija ali nove službe, izguba službe). Lahko se pojavi pogosto, torej večkrat na dan, enkrat do dvakrat na teden, ali redko, torej samo nekajkrat v letu ali življenju in potem nikoli več.
Znaki paničnih napadov so intenzivni in jih ni moč spregledati, kar je tudi razlog, da posameznika zelo prestrašijo. Pojavijo se močni telesni znaki, kot je razbijanje srca, dušenje, zelo hitro dihanje, vrtoglavica, drhtenje ali tresenje in občutek šibkosti telesa. Lahko se pojavi tudi občutek, da se situacija realno ne dogaja, da v teh trenutkih nismo sami ali kot da bi začasno izgubili svojo identiteto. Človeka v obdobju paničnega napada preplavi strah in panika, lahko pa tudi fobija, zaradi katere se s ponavljanjem paničnih napadov prične bati zaprtih ali odprtih prostorov, višine, vožnje v avtu in podobno. Ob telesnih in čustvenih znakih, ki jih doživlja, začne razmišljati, da je popolnoma izgubil kontrolo nad seboj, da se mu bo zmešalo, da ga bo zaradi hitrega bitja srca zadela kap ali se bo zaradi pospešenega dihanja celo zadušil. Zaradi teh znakov se posledično izogiba mestom ali situacijam, v katerih je doživel panični napad. Tako se preneha voziti po avtocesti, skozi tunele, hoditi v gore, kino ali nakupovalne centre.
Strokovnjaki so ugotovili, da napade panike spodbujajo naše lastne misli oziroma človekov notranji samogovor, ki je pri ljudeh, ki trpijo za paničnimi napadi ali anksioznostjo, tesnoben in zastrašujoč. Takšne misli so na primer: kaj če se ne bom zmogel sam preživljati po ženini smrti, kaj če bom za vedno ostala sama? Prav tako katastrofalni so odgovori na te misli: pogorela bom, za vedno bom ostala sama, propadel bom. Tesnobne misli prinaša tudi človekov splošni pogled na svet, stališča in mnenja o njem: svet je poln nevarnosti, zgodila se bo katastrofa, ljudem ne morem zaupati. Nenazadnje pa tesnobo prinaša tudi dojemanje sebe: brez moža sem nemočna, ne znajdem se, sem zapuščena, ob sebi potrebujem nekoga, ki bo skrbel zame.
Mehanizmi, ki povzročajo tesnobo in poganjajo vedno nove panične napade, so izogibanje zastrašujočim situacijam in mislim o njih ter strah, preko katerega oseba že vnaprej pričakuje, da se bo zgodil ponovni panični napad.
Izgube in močno stresne situacije v življenju so ponavadi le sprožilci napadov tesnobe. Ljudje, ki se s tovrstnimi težavami srečujejo, namreč v sebi že dalj časa nosijo predispozicije za razvoj napadov. Predispozicije oziroma dolgoročni vzroki, ki privedejo do paničnih napadov, so lahko dedni dejavniki, različne okoliščine v otroštvu (na primer pretirano previdni ali pretirano kritični starši, čustveno nezanesljivi, labilni starši, starši, ki imajo težave z duševnim ali telesnim zdravjem) in pa nalaganje stresa skozi čas. Vzroki so lahko tudi biološki. Tako se na primer pri osebi, ki je pred mesecem izgubila mamo, ki je bila žrtev moževega nasilja, pojavijo panični napadi. Smrt mame je v tem primeru sprožilec napadov panike, medtem ko se vzroki zanje nahajajo globlje, v družinskih odnosih osebe, tj. prisotnost nasilja ter življenje osebe v stalni napetosti, strahu in pričakovanju najhujšega. Mamina smrt je tako le spodbudila občutke strahu in groze, da so privreli na dan v obliki paničnih napadov, čeprav so se pričeli nabirati že leta prej.
Zaradi paničnih napadov oseba ne umre, se ji ne zmeša in je ne bo kap, vendar pa je treba tovrstne težave razumeti kot opozorilo. So namreč znak, da je treba spremeniti svoj notranji negativni samogovor, negativni način razmišljanja in dojemanja sveta, okrepiti svojo samopodobo, umiriti telo, da ne bo nekontrolirano divjalo, in se temeljito spopasti z globljimi vzroki, ki so predispozicija za panične napade.
Članek pripravila Ana Zarnik Horvat.
Po psihološko pomoč v zvezi s soočanjem s smrtjo in žalovanjem se lahko obrnete k omenjeni strokovnjakinji v brezplačni svetovalnici.
Viri:
