Ko se v družini zgodi samomor, se med svojci pojavijo vprašanja, zakaj se je to zgodilo, kaj smo storili narobe. In bolj ko skušamo vprašanjem priti do dna, bolj se zavedamo, da odgovora ni. Odgovor je umrla oseba vzela s seboj.
Kljub temu, da se velikokrat zgodi, da samomorilci za seboj pustijo še zadnji pečat, poslovilno pismo, ne najdemo odgovora na razjedajoče vprašanje »Zakaj?«. Poslovilno pismo je zelo dvorezen meč, saj se žalujoči pogosto tolažijo s tem, da je pokojni izgubil nadzor nad samim seboj, da so bile travme in depresije prehude, da bi zdržal tak pritisk in stres. Zato krivdo ponavadi zvalijo na njegovo nestabilno psiho in da je to dejanje naredil v tragičnem afektu. Mogoče.
Po drugi strani pa se ti v srce zažira vprašanje o poslovilnem pismu, ki lahko kaže tudi na to, da je bil samomor že dolgo načrtovano dejanje. Zaveš se, da je pokojni svoj konec dobro premislil, da je poskrbel še za zadnje malenkosti in da je njegova smrt načrt, ki se je v njem kuhal že dalj časa.
Trstenjak pravi, da človek v zadnji uri ne obračunava samo s svojo preteklostjo, ampak gleda tudi v prihodnost in misli na ljudi, ki jih bo pustil za seboj. Seveda v pismih prevladuje tolažba žalujočih, ne pa strah ali žalost zaradi lastne smrti. V vsakem pismu, ki je pokojnikova zadnja sled, se poraja veliko blagohotnih čustev, prošenj za odpuščanje, kot je npr. »ne žalujte za menoj«. Gre za popolno pripravljenost na smrt (1993,97).
Pisma ponavadi niso daljša od formata A5, napisana so na roko. Oravezc pravi, da je zelo pomembno, na koga je pismo naslovljeno, saj določenost naslovnika veliko pove o vpletenosti avtorja v medosebne odnose. Opazi se tudi pomanjkanje poslovilnih fraz in podpisov, medtem ko je informacij o zapuščinskih zadevah, načinu pogreba, posmrtnih ostankih samomorilca veliko. Lahko bi rekli, da gre za neke vrste oporoko. Velika je tudi prisotnost osebnih zaimkov ter monologov samomorilca, ki izraža svojo dokončnost (2002, 140).
Tudi zanikanje je v poslovilnih pismih izredno pogosto. To je način, s katerim posameznik krizno dogajanje v samem sebi spremeni v gotovost in dokončnost, kar pomeni, da pridejo do nekih negativnih sklepov, ki so zanje nova realnost in sveta resnica, ki je trdna in zagotova.
Nekaj primerov zanikanja:
1) »…moje notranjosti nikdar nihče ni razumel, ker nikoli nisem imela moči, da bi to komu povedala, nikoli ni nihče verjel moji bolezni…«
2) »…ne bi prenesla tvojega prezira, ko boš izvedel za mojo nezmožnost in nesposobnost…« (2002, 141).
Kot je znano, samomorilci nimajo več upanja v prihodnost, svojega nadaljnjega življenja ne vidijo več. Zanimivo pa je, da so dan ali dva pred samomorom izredno umirjeni in poglobljeni ter gotovi sami vase, zato bi lahko rekli, da so poslovilna pisma nekakšen odsev njihovega stanja. (2002, 141).
Torej, poslovilno pismo je namenjeno tistim najbližjim, ki so pokojnemu največ pomenili, ki so mu lahko zaupali in za katere vedo, da bodo lahko poskrbeli za prihodnost ostalih družinskih članov.
In če zaključim pri tem, da v 60 % samomorilci uporabljajo zanikanje, češ ne žalujte za menoj, potem zares vemo, da se veliko samomorov ne zgodi v trenutnem afektu, da so že dalj časa načrtovani. Zato je to pismo dvorezen meč, saj veš, da posamezniku že dolgo ni bilo ugodno, ti sam pa nisi vedel, kako mu pomagati, saj nisi vedel, kaj se dogaja v njegovi glavi. Zato so poslovilna pisma lahko zelo boleča oporoka in nepopravljiva razpoka v srcu svojca.
Članek pripravila Barbara Karu, uni.dipl.teol.
Viri in literatura:
- foto: www.sxc.hu
- Trstenjak, Anton. 1993. Umrješ da živiš. Celje: Mohorjeva družba.
- Oravecz, Robert. 2002. Suicidološke dimenzije zanikanja. V: Anja Podlesk, ur. Psihološka obzorja. Ljubljana: Društvo psihologov Slovenije.
