Človek se v življenju spopada z mnogimi strahovi, bolj ali manj uspešno, včasih pa tudi neuspešno. Nekateri strahovi ga spremljajo celo življenje, pa se jih morda sploh ne zaveda, si ne zna razložiti, od kod prihajajo ali pa jih začuti le za trenutek in ker v njem prebudijo toliko groze, jih znova potlačijo vase.
Eden takšnih strahov je strah pred biti sam. Ta strah imamo v sebi vsi ljudje; bitja, ki smo se sposobna navezati na druga bitja.
Omenjeni strah izvira iz naše narave, ki nam je dala možnost, da preživimo le, če se na nekoga navežemo. Ta navezanost se začne že v maternici in nadaljuje celo življenje. Majhen otrok se najprej naveže na mamo, očeta, sorojence, stare starše, kasneje, ko odrašča, pa na prijatelje, sosede in ko odraste, na partnerja in svoje otroke oziroma družino, prijatelje, sodelavce. Strah pred ostati sam malčki izražajo skozi protest, ko starš zapušča dom, otroka, odrasli pa skozi tesnobo in dvom v obliki vprašanj: "Se mu bo na službeni poti kaj zgodilo? Kaj, če ga na dopustu izda zdravje? Me bo po tridesetih letih zakona še imel rad? Kaj če umre prej kot jaz? Kaj če mu ne bom več privlačna in si bo našel drugo?" To so vprašanja, na katera ljudje v danem trenutku nimajo odgovorov, pričakujejo pa najhujše. V tej obliki razmišljanja se skriva omenjeni strah. Ne da bi se tega strahu popolnoma zavedali, z njim živimo celo življenje in ga vsakodnevni in redno gojimo, najprej ob starših, nato ob življenjskem sopotniku. Strah se najbolj prebudi, ko obstaja verjetnost, da bomo izgubili ljubljeno osebo, bodisi skozi selitev v drug kraj, državo, celino, ločitev ali smrt. Zastavljemo si mnogo vprašanj, ki nimajo odgovorov: "Kako bom živela brez njega? Bom sploh preživela? Zakaj ravno jaz? Zakaj ravno sedaj? Kakšno bo moje življenje potem? Bom še kdaj srečen? To se dogaja v našim mislih."
Strah je, kot vsi občutki, dobrodošel, zlasti, kadar nas spodbudi, da nekaj naredimo v zvezi z njim. Strah pred biti sam od nas terja, da začutimo in razmislimo, kako nam bo, ko ljubljene osebe ne bo več ob nas. Da si to dovolimo storiti ž vnaprej, čeprav boli. S tem pripravljamo čustveni teren za bolečino, ki se bo najverjetneje zgodila, saj vsak v življenju zgubi več ljubljenih, bližnjih oseb. Bolečina se bo izražala skozi žalost, jezo, občutke krivde, obžalovanja, obtožbe in samoobtoževanja, depresijo, pa tudi skozi različna vedenja, kot je umikanje v samoto, preživljanje dni v neaktivnosti, neprestana aktivnost, da se ne bi srečali z bolečino, pijančevanje, nakupovanje, igranje iger na srečo in tako dalje.
Ljudje smo prepričanja, da bomo ob izgubi bližnjega zelo težko ali pa sploh ne bomo preživeli. Kar pa ne drži. Takrat si dopustimo, da odžalujemo izgubo in živimo najprej, čeprav drugačni, spremenjeni. Morda se znova na nekoga navežemo, to je lahko prijatelj, soseda, sodelavka ali pa žival. Ko doživimo izgubo, ne izgubimo navezanosti, odnosa. To dvoje še vedno živi naprej, čeprav v spremenjeni obliki, saj mnogokrat osebe ni več fizično ob nas, živa pa ostaja čustvena plat. Ta je v veliko pomoč pri žalovanju, saj omogoča edinstveni in pristni stik z ljubljeno osebo. Strah pred biti sam se tako zmanjša, saj oseba dejansko preživi in živi – bolj ali manj kvalitetno in ohrani neko obliko navezanosti z osebo, preko katere prične graditi novi odnos.
Članek pripravila Ana Zarnik Horvat.
