Razlike med žalovanjem na vasi in v mestu

Mestno in vaško okolje se razlikujeta po načinu žalovanja. S tem seveda ne želim dejati, da nekateri žalujejo bolj, drugi pa manj.

Razlika je namreč v tem, da so v vaškem okolju ljudje nasploh bolj povezani ter da je tako tudi pri žalovanju, saj je preminulo osebo večina skoraj zagotovo poznala. Tako starejši, ki se pokojnika spomnijo kot soseda, ki je rad pokramljal ali se jezil nanje, držal zase, bil opravljivec ali trdosrčnež, kot sorodnika, dobrega prijatelja ali znanca, kot tudi mlajši, ki ga imajo v spominu kot nekoga, ki je živel v tej in tej hiši in otroke vedno lepo pozdravil in z njimi z veseljem izmenjal kakšno besedo ali pa robantil, češ da je njihovega igra preglasna in jih podil na bližnji travnik. V mestu je drugače, saj je takšnih pristnih stikov manj - že če pomislimo na osnovna pravila pozdravljanja, opazimo razliko. Ljudje živijo bolj eden mimo drugega in se ukvarjajo vsak s svojimi obveznostmi.

Žalovanje na vasi in v mestu

Naj razliko načina žalovanja ponazorim z osebno zgodbo, ki se je v našem kraju zgodila pred nekaj tedni.

Starejši gospod, ki je živel sam, je hodil po cesti proti domu, ravno se je vračal z volitev. Med potjo je padel in si poškodoval glavo. Opazil ga je sosed in ga vprašal, kaj se je zgodilo ter mu ponudil svojo pomoč, vendar je gospod slednjo odklonil, češ da je v redu. Naslednji dan so sosedje opazili, da ga ni na spregled in se dogovorili da pokličejo policijo, če se še en dan ne prikaže iz hiše. Res se ni prikazal, saj je - kot smo žal kasneje ugotovili - prejšnjo noč preminil. Zanimiv je predvsem potek dogodkov naslednje dni, ko se je novica širila po vasi in občini. Vaščanke so se zbrale na kavi, tudi jaz sem bila zraven. Najbližja soseda je razlagala potek dogodkov. Kar je bilo zanimivo, je bilo deljenje skupnih čustev zbranih gospa. Niso jih skrivale, niso se zaprle vase, niso skoparile z besedami in izražanjem notranjega doživljanja. Obujale so spomine na preminulega sovaščana, se spominjale njegovega življenja in pripetljajev, ki so jih doživeli skupaj. Delile so skrivnost, da je bil to lep moški, postaven in prijazen. Prva je povedala, kako hudo ji je, druge so jo tolažile, da je smrt del življenja in nekaj, kar je neizbežno, tretja je omenjala njegovo družino in z njimi v mislih že delila svojo žalost. Tudi solze so potočile. Žalovale in bodrile so ena drugo. To jim je prineslo olajšanje. V stiski ob izgubi soseda niso bile same in osamljene, ampak v bolečini in spominih močno povezane.

V mestu je zgodba drugačna. Če nekdo v bloku umre, se stanovalci ne zberejo na kavi in ne delijo svojih občutkov ob izgubi soseda. Ponavadi ga sploh ne poznajo ali pa se jih novica le na hitro dotakne, saj so se z njim le bežno pozdravljali, kadar so se srečali na hodniku. Starejši ljudje v bloku umrejo sami. Če nima sorodnikov, lahko pokojnik več dni leži v stanovanju, dokler nekdo v bližnji okolici ne pomisli, da je res čudno, da soseda že dalj časa ni na spregled. Zaradi površnih stikov in medsebojnega nepoznavanja ni prizadeto celo naselje kot je prizadeta cela vas, ampak le sosedje, ki so osebo najbolj poznali. Včasih za smrt sosedje izvedo šele, ko preminulega obišče mrliški oglednik ali žalujoča družina.

Komu je lažje? Mislim, da odgovor že poznate. Ko smo v stistki, je vsaj malo olajšanje, če se lahko o njej s kom pogovorimo. In vaška skupnost nudi ravno to - povezanost v bolečini, spominih in žalovanju. Ni medsebojnega obsojanja in sramu v smislu, da soseda pretirava v izražanju žalosti, ampak zgolj deljenje skupne bolečine, solz, pa tudi smeha ob obujanju lepih spominov. Najde se tudi molitev ali dobra misel zanj ali zanjo.

Nazadnje je treba dodati, da je drži tudi, da je vsak človek osebnost zase in tako potrebuje svoje trenutke miru in tišine, da se poglobi vase in žaluje ob izgubi soseda, sovaščana. Da se na samem spominja srečanj, pogovorov, druženj ob kavi ali kozarčku vina, človekovih dobrih in slabih lastnosti, dosežkov in padcev, njegovega življenja nasploh. Seveda se v mislih dotakne tudi svojcev, ki žalujejo in tega, kako hudo je šele njim. Misel nanese tudi na njegovo lastno minljivost in smrt. Tako mu je lažje, saj del bremena in bolečine, s katero se sooča, odpade, izžaluje.

Članek pripravila Ana Zarnik Horvat.

Po psihološko pomoč v zvezi s soočanjem s smrtjo in žalovanjem se lahko obrnete k omenjeni strokovnjakinji v brezplačno svetovalnico.

Viri:

Oglasi

1 comment

  1. Maja 14 februarja, 2013 at 19:17 Odgovori

    Mislim, da je na podeželju res večja povezanost v primerjavi z mestom, sploh v času izgube najbljižnega. Ravno te dni je bil pogreb soseda. Vse sosede so se zbrale na njegovem domu in so s skupno molitvijo žalovale, bile ob njegovi ženi,… Mislim, da je sosedi tako lažje preživeti te težke trenutke in ve, da ni ostala sama.

Dodaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.