Kaj pomeni zavestno umiranje? Ali obstaja življenje po smrti? Kako lahko s sočutnim in spoštljivim spremljanjem pomagamo umirajočemu do spokojne in duhovne izkušnje umiranja in smrti?
Večina ljudi se smrti in umiranja močno boji ter si o tem času, ki čaka vsakega izmed nas, ne upa niti razmišljati. Vendar pa to obdobje našega življenja prinaša bogata spoznanja, ki nam lahko obogatijo in osmislijo življenje oziroma njegov preostanek. Zavestno umirati pomeni soočati se z dejstvom fizičnega usihanja in spoznavanjem plati življenja, ki so nam do tedaj nepoznane. Ob umiranju nastopi čas, ko poglobljeno spoznavamo svoja čustva in notranje življenje. Spoznavamo same sebe ter zgradimo čvrst in globok odnos z lastno bitjo. Če se soočamo s svojimi mislimi, čustvi, željami, strahovi, dvomi, vprašanji in jih obenem razrešujemo, smo bolj mirni, fizično in psihično bolj čvrsti ter bolj prizemljeni.
Težje nas kaj pretrese in počasi izgubljamo strah pred življenjem. Kadar pa čustva tlačimo pod preprogo in vztrajno bežimo soočenju s svojimi lastnimi vprašanji o življenju in smislu, smo šibki in ranljivi, zato nas pretresejo in zlomijo tudi tiste stvari, ki nas sicer ne bi. Tudi smrt in umiranje doživljamo povsem drugače. Najpomembnejše v času umiranja in doživljanja poslavljanja je torej soočenje z lastnim notranjim svetom. To velja tako za umirajočega, kakor za njegove bližnje.
Smrt in podobni dogodki lahko v nas vzbudijo iracionalen strah, zaradi katerega se izoliramo od sveta in zapremo v svoj notranji prostor poln strahu in pošasti ter se odpovemo svojem življenju in samim sebi še preden zares umremo ali se poslovimo od ljubljene osebe. Zato je tako pomembno, da med procesom umiranja ne izgubimo stika s seboj ter spremljamo svoje notranje dogajanje in ga jemljemo resno. Umiranje je zadnja priložnost, da smo v tem življenju iskreni s samim seboj, da si priznamo želje, čustva, dvome, vprašanja o življenju, da izpovemo svoja skrita čustva, naredimo to, kar smo vedno verjeli, da je prav ter začnemo živeti po načelih, v katera zares verjamemo.
Umiranje je neprecenljiv čas, ki da tako umirajočemu kot njegovim bližnjim na nek način neprecenljivo svobodo za izražanje vsega, kar zares leži na dnu njihovih duš, brez obtoževanja in racionalnega presojanja. Umiranje je čas, ko se odpovemo razumski presoji o tem, kaj je resnično in kaj ni, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je slabo. V času umiranja se odpremo čisto novi svobodi bivanja, ko si lahko končno dopustimo biti to, kar resnično smo.
Soočanje s samim seboj, iskrenost s seboj in spoznavanje vrednot, načel, notranjih želja ter življenjskih vprašanj nam dajo neskončno notranjo moč. Spraševati se in čutiti sta človekovi najvišji in najlepši lastnosti in pravici, ki sta v procesu umiranja neprecenljivi. Z notranjo močjo, ki jo pridobimo, ko si dovolimo čutiti se in se upoštevati, se lahko odpremo novim ravnem bivanja.
Na vprašanja o tem, kaj smrt sploh je, kaj je po smrti, ali se življenje zares konča, vsak najde odgovore globoko v sebi. Umirajoči, ki mu nudimo vso svojo podporo in se mu posvetimo z vsem svojim bitjem ter podpiramo njegovo notranje iskanje in preizpraševanje, lahko dobi neznansko notranjo moč, saj smo mu izkazali človeško dostojanstvo iskanja življenjskega smisla. Iskanje smisla je nedotakljivo področje, ki je stvar vsakega posameznika in vsak, ki spremlja umirajočega, naj bo to njegov bližnji, prostovoljec ali thanadoula (spremljevalka ob smrti) mu mora omogočiti svobodno raziskovanje teh vprašanj, tako da mu izkazuje spoštovanje ter upošteva in resno jemlje njegova razmišljanja, čustva ter počutje.
Gospa prof. dr. Mara Ovsenik, ki je profesorica na programu socialne gerontologije (vedi o staranju ter zadnjih obdobjih življenja) na instituciji Alma Mater Eurpea pravi, da je najpomembneje, da tudi umirajočim postavimo meje: s tem jim izkažemo spoštovanje ter dostojanstvo– še zmeraj jih spoštujemo kot sebi enake ter priznavamo njihove človeške potrebe ter sposobnosti: razmišljanje, čustvovanje, spraševanje, spoznanje.
Zelo pomembno je, da umirajočemu izkazujemo to dostojanstvo, da mu ne odvzemamo pravice do čustvovanja ter da njegovega notranjega življenja ne jemljemo kot nepomembnega le zato, ker umira. Umirajoči, ki mu je izkazano tako visoko spoštovanje ter je obravnavan na dostojanstven način, lahko doživi smrt kot resnično duhovno, mirno in spokojno izkušnjo, ki ga notranje obogati. Umirajoči, ki so jih spremljali sočutni in spoštljivi ljudje, so bili bolj pomirjeni sami s seboj in so velikokrat pričevali o zunajtelesnih izkušnjah, ki so napovedovale bližajočo se izkušnjo smrti.
Elisabeth Kübler Ross, švicarska psihiatrinja, je raziskovala psihologijo umiranja in v svojih raziskavah je ugotovila, da se veliko umirajočih, ki jih je spremljala, smrti ni balo, saj so slutili, da smrt ne predstavlja konca življenja, temveč da se življenje na nek skrivnostni način nadaljuje. Njeno sočutje in odprtost sta umirajočim omogočila, da so se odprli samim sebi ter si dovolili izkušnje, ki so jih pomirile ter jim omogočile spokojno umiranje in smrt.
Vprašanja o tem torej, kaj prihaja po smrti, prepustimo umirajočemu in tistim, ki skupaj z njim njegovo umiranje najintimneje doživlja. Velikokrat nas njihova spoznanja utegnejo presenetiti. Kot spremljevalci umirajočih bodimo odprti ter umiranja in smrti ne obsojajmo vnaprej kot žalostna dogodka izgube. S tem umirajočemu odvzamemo možnost raziskovanja ter samostojnega iskanja lastnih odgovorov. Bodimo resnično odprti ter postavimo na prvo mesto notranje življenje umirajočega. Če se odpremo njegovi notranji zgodbi, nas njegov odhod neskončno obogati.
Članek pripravila Ana Drevenšek.
Za več informacij o zavestnem umiranju in delu obsmrtne spremljevalke lahko pišete Ani osebno na naslov ana.drevensek@gmail.com
