Člani uredništva portala Pogreb ni tabu tudi med prvomajskimi prazniki nismo počivali. Potovali smo po Bosni in Hercegovini, na jugu katere smo obiskali nekropolo skrivnostnih stečkov v Radimlji.
Stečki (bos. stečak, množina stećci) so monolitni nagrobni kamni, ki jih kot posebej značilne vizualne kulturne stvaritve najdemo širom Bosne in Hercegovine in tudi na obmejnih območjih Hrvaške, Črne gore in Srbije. Skoraj izključno so to ozemlja, ki so bila v srednjem veku del bosanske države. Prvi stečki izvirajo iz 11. stoletja, največje število pa jih je iz 14. in 15. stoletja. Konec 15. stoletja je območje takratne Kraljevine Bosne padlo pod Otomanski imperij, kar je pomenilo tudi konec pojavljanja stečkov. Do danes so jih odkrili več kot 60.000 le v Bosni in Hercegovini, še 10.000 pa v sosednjih državah.
Stečki so del zapuščine srednjeveške Bosne, v kateri so se že tedaj mešali vplivi različnih verskih skupin. Tako je vprašanje, ali so bili stečki povezani s posamezno versko skupino, še vedno odprto in del vročih znanstvenih razprav. Zdi se, da je najširše sprejeto mnenje, da so stečki del zapuščine Bosanske cerkve, ki je bila del upora proti uradni, vatikanski Cerkvi in veja balkanskega gnostično-verskega gibanja, krščanske ločine bogomilov (ki so bili torej heretiki). To pomeni, da so stečki pravzaprav nagrobniki tistih, ki niso bili zvesti nobeni drugi kraljevini ali vplivu razen bosanskemu. So nagrobniki, postavljeni v spomin tistim, ki so ostali zvesti samim sebi in državi Bosni. V stečkih so tisti, ki so zares ljubili Bosno, za večno pustili svoje duše in srca.
Zato so tudi nekropole stečkov, ki so pravzaprav srednjeveška pokopališča, postavljene v čudovitih delih dežele, iz katerih je moč opazovati lepoto okoliške pokrajine. Nekropol je posebej veliko v Hercegovini, južnem delu današnje Bosne in Hercegovine. Obiskali smo največjo nekropolo v Radimlji, ki šteje več kot 120 stečkov in se nahaja v bližini kraja Stolac nedaleč stran od Mostarja. Nekropolo je nemogoče zgrešiti, saj se nahaja tik ob cesti, s svojo vizualno močjo pa stečki med vožnjo nemudoma pritegnejo našo pozornost.
Nekropola v Radimlji leži sredi velikega polja, po katerem vozimo vso pot od Čapljine do Stolca in od koder se pogled odpira na čudovito in barvito pokrajino, z obeh strani obdano z vrhovi. Podobo raja popolno dopolnjujejo stečki – t.i. monolitni nagrobniki, nedavno očiščeni in restavrirani, v svoji umazano beli barvi sijejo iz sveže pokošene zelene livade. Barvna mešanica z brezhibno modrim zgodnjepopoldanskim nebom le še dopolni občutek pozitivne energije, ki nas navdaja ob obisku, čeprav se zavedamo, da se sprehajamo po starodavnem pokopališču.
Bolj kot na današnje nagrobne kamne, stečki nepoznavalce sicer spominjajo na zmešnjavo večjih in malo manjših pravilno oblikovanih kamnov. Pogled od blizu pa razkrije številne dekorativne motive, katerih simbolika še danes v veliki meri ostaja uganka. Rozete, križi, sonce in polmeseci so samo nekatere izmed podob, ki se pojavljajo. V svobodni kompoziciji jih dopolnjuje figuralika kot je denimo plesanje kola, lova in podoba moža z dvignjeno razprto desno dlanjo, ki naj bila znak zvestobe, odprtosti ali sprejemanja.
Stečki niso le pomemben del bosanske kulturne dediščine in vizualne kulture – kakor dokazuje dejstvo, da je večina nekropol že zaščitenih in da so tudi v postopku vključevanja pod zaščito UNESCO-ve svetovne dediščine – temveč so tudi simbol danes zelo problematične in problematizirane identitete Bosancev. Tisti, ki so jih ustvarili so namreč ustvarili tudi državo Bosno, zaradi česar je za prihodnost Bosne in Hercegovina nadvse pomemben kolektivni spomin in znanje o stečkih.
O njih je pisal tudi najpomembnejši bosanski pesnik Mehmedalija “Mak” Dizdar, katerega fundacija se dandanes ukvarja prav z zaščito in promocijo stečkov ter njihovega pomena za bosansko kulturo. Za konec še Makove besede, ki jasno pričajo o tem, zakaj so stečki pomembni:
“Steček je zame tisto, kar ni za druge, tisto, kar na njem in v njem drugi niso znali videti. Je kamen, vendar je tudi beseda, je zemlja, vendar je tudi nebo, je materija, vendar je tudi duh, je jok, vendar je tudi pesem, je smrt, vendar je tudi življenje, je preteklost, vendar je tudi prihodnost.”
Članek pripravila Katarina Cvikl.
Viri (tekst in fotografije): Katarina Cvikl
