Zaradi dejstva, da se prebivalstvo stara, vse pogosteje govorimo o institucionaliziranem varstvu starejših. Domovi za starejše so ena izmed oblik tovrstnega varstva, ki starejšim omogoča osnovno in socialno ter tudi zdravstveno oskrbo. Velikokrat slišimo, da je starejše strah bivanja v domovih za starejše in da imajo pred tem predsodke. Pravijo, da jih mladi tja pošiljajo umret. Z odgovore na vprašanja, od kod izvirajo ti predsodki in ali so upravičeni ter kakšno je stanje na področju domov za starejše pri nas, smo se pogovarjali z Jero Grobelnik, direktorico ljubljanskega Doma upokojencev Center, Tabor-Poljane.
Zakaj imajo po vašem mnenju starejši predsodke o institucionalnem varstvu v domovih za starejše in zakaj se bivanju v domu tako upirajo?
Morda je to posledica podob iz preteklosti, ko so domovi dejansko bili le hiralnice. Morda gre tudi za nepoznavanje današnjega življenja v instituciji, kakršna je dom starejših, torej za odsotnost vsakršne izkušnje z današnjimi domovi. Odklonilno stališče lahko temelji le na dejstvu, da večina ljudi v dom pride za stalno.
Ali so ti predsodki le stvar prejšnjih generacij ali tudi sedanjih? Ali so stališča, kakor je “ne grem umret v dom,” posledica obnašanja mlajših svojcev do starejših, širše okolice, domov in odnosa njihovih zaposlenih ali česa drugega?
Predsodki so žal navzoči ves čas. Kakor že rečeno, menim, da sta prav pomanjkanje izkušenj in nepoznavanje podlaga teh predsodkov. Tako v Evropi kakor tudi pri nas se širi usmeritev in prepričanje ‘ostati čim dlje v domačem okolju’. Do neke mere se s tem strinjam, toda le ob primerno razviti ponudbi storitev pomoči na domu. Vendar pa se mi hkrati zastavlja vprašanje, kako dolgo ostati doma? Vsekakor je pogoj, da človek pride v dom v svojo sobo z lastno kopalnico. Če pride še razmeroma zdrav, ima veliko možnosti, da okrepi ali celo razširi svojo socialno mrežo, kar je izrednega pomena za kakovost življenja posameznika. Sama sem celo zagovornik ideje, da bi tudi vnukom omogočili, da kdaj prespijo pri babici ali dedku, ki biva v domu za starejše. Marsikatera raziskava govori prav o tem, da je osamljenost najhujši sovražnik starejših. ‘Domski prijatelji’ pa se lahko obiskujejo tudi, ko eden od njih zboli, saj so morda nadstropje stran, torej tudi, če kdo potrebuje na primer invalidski voziček. Kaj pa se zgodi, ko starostnik obleži bolan doma? Ali ni v teh časih, ko mladi vse več časa preživijo v službah, tudi precej sam in osamljen?
Kdo in kako bi lahko te predsodke starostnikov po vašem mnenju omilil? Mogoče domovi za starejše z dobro promocijo ali širšo javno razpravo?
Da, dandanes vsi domovi iščemo in razvijamo sodelovanje z lokalno skupnostjo, s sosedi, z drugimi institucijami v bližini. Velikokrat gre za medgeneracijske oblike sodelovanja; na tak način ozaveščamo tudi mlajšo generacijo in tako pripomoremo k premagovanju predsodkov na vseh ravneh. Vse več domov tudi širi svojo ponudbo storitev na dnevne centre, centre aktivnosti, pomoč na domu, dostavo kosil na dom in podobno.
Morebitni prihodnji prebivalci domov pogosto sprašujejo, iz katerih virov je mogoče kriti stroške bivanja v domu (razen iz pokojninskih prejemkov). Ali se v primeru, če starostnik nima dovolj velike pokojnine, lahko stroški bivanja krijejo tudi s pomočjo državnih subvencij?
Skladno z veljavno zakonodajo se uporabniki v primeru nezmožnosti, da sami plačujejo dom, obrnejo na pristojni Center za socialno delo (CSD) in pridobijo pravico do občinskega doplačila. Če sami tega ne zmorejo, jim pri urejanju tovrstnih zadev pomagajo domski socialni delavci.
Kako pa se krijejo stroški bivanja v domu, če starostniku, ki že biva v domu, zmanjka denarja ali preneha prejemati pokojnino ali pa svojci prenehajo plačevati za njegovo bivanje?
Uporabnik se lahko na CSD obrne vedno, kadar se znajde v stiski in ne glede na to, kdaj postane nezmožen za plačevanje. CSD pa nato pri odločanju upošteva tudi (ne)zmožnost svojcev za doplačevanje stroškov.
Kako je s tistimi, ki nimajo osebnih prihodkov in svojcev, ki bi jim plačali bivanje, sami zase pa ne morejo več skrbeti?
Le zaradi plačilne (ne)sposobnosti nihče ne ostane brez domske oskrbe.
Starajoče prebivalstvo pomeni tudi večje povpraševanje po domovih za starejše. V povezavi s tem pogosto slišimo, da je prostora v domovih premalo. Kakšne so po vaših izkušnjah čakalne dobe v zadnjem letu ali dveh in kakšna so merila za sprejem v dom? Ali obstajajo prednostni seznami?
V Sloveniji obstajajo domovi, ki imajo vedno prosto posteljo ali dve in v katerih je mogoče namestitev dobiti takoj. V Ljubljani to v tem trenutku še ne velja. V skladu z veljavno zakonodajo lahko za sprejem v dom zaprosi vsak, ki je star 65 let, drugih omejitev ni. Prav tako so zakonsko določena merila za določitev vrstnega reda prosilcev. To so:
- vrstni red prispetja prošnje oziroma dolžina čakalne dobe,
- zdravstveno stanje uporabnika, ki pogojuje vrsto potrebne storitve oziroma oskrbe,
- bližina stalnega bivališča uporabnika in njegovih svojcev,
- socialni razlogi, ki lahko pomembno vplivajo na nujnost čim prejšnjega sprejema.
Kako bi po vašem mnenju lahko država, razen z gradnjo novih domov, pomagala pri zmanjšanju čakalnih dob? Ali bi k temu lahko prispevalo subvencioniranje oskrbe na domu?
Oskrba na domu je že zdaj do neke mere subvencionirana. Toda v primerjavi z drugimi evropskimi državami je oskrba na domu dejansko premalo razvita. Razvoj te oskrbe bi najverjetneje zmanjšal število prosilcev za preselitev v dom. Obenem pa na dolžino čakalnih vrst vpliva tudi dejstvo, da je v Sloveniji premalo negovalnih bolnišnic in da nimamo namestitev v tako imenovanih negovalnih domovih.
Kakšen je odnos med javnimi in zasebnimi ustanovami na tem področju? Ali javni in zasebni domovi za starejše med seboj sodelujejo pri skrbi za starostnike?
Seveda, toda le tisti, ki to želijo. Res je, da več domov na posameznem območju pravzaprav predstavlja konkurenco. Kljub temu pa izmenjava dobrih praks omogoča, da vsi stremimo k čim višji kakovosti storitev za naše uporabnike. Nenazadnje je večina javnih in zasebnih domov včlanjenih v isto skupnost, to je v Skupnost socialnih zavodov Slovenije.
Ali oziroma v kolikšni meri je pri čakalnih vrstah v slovenskih domovih za starejše opaziti nepotizem?
Domovi moramo delovati skladno z veljavno zakonodajo, zato nas pogosto obišče socialna inšpekcija. Ta lahko kadar koli preveri stanje in ustrezno ukrepa, če bi zaznala dejanja, o katerih sprašujete.
Ali pri nas obstaja paliativna oskrba v domovih za starejše?
Seveda, tudi v domovih se vse bolj ukvarjamo s tem področjem. Je pa to vsekakor področje, ki zahteva posebna znanja, ki si jih zaposleni pridobivajo na dodatnih izobraževanjih in z izkušnjami. Splošni zdravnik v domu na primer lahko svojcem predlaga, da stanovalca ni več smiselno zdraviti v bolnišnici. Namesto tega mu v domu skušamo omogočiti kar se da neboleč in miren odhod, tudi ob navzočnosti svojcev.
Kako je to organizirano in kdo zagotavlja sredstva?
Dodatnih sredstev za paliativno oskrbo domovi nimamo. Organizacija paliativne nege se od doma do doma razlikuje. Večkrat je žal odvisna tudi od prostorskih zmožnosti doma in od znanj, ki jih imajo splošni zdravnik in drugi zaposleni v službi zdravstvene nege in oskrbe.
Kaj priporočate svojcem starejših oseb, ko se odločijo, da bodo oskrbo starejšega prepustili vam?
Za preselitev v dom se mora vsak odločiti sam, ne da bi ga v to kdor koli silil. Zato je pomembno, da si svojci skupaj s prihodnjim stanovalcem doma vzamejo čas za takšno odločitev. Nekaterim pomaga, da se že prej vključujejo v razne skupne aktivnosti, da morda prihajajo v dom na kosilo. Dobrodošle so predhodne pozitivne izkušnje z dogajanjem v domu. Ena izmed naših stanovalk ima navado reči: “V dom je treba priti na dveh nogah, z novo frizuro in s svojimi zobmi.” Pa smo spet pri vprašanju, kdaj v dom. Čim dlje ostati doma? Ali se bolj zdrav lažje privadiš na novo življenje in ga lahko še maksimalno uživaš? Vsekakor je odločitev popolnoma osebna in jo je, ne glede na to, kakšna je, treba spoštovati.
Pogovarjala se je Helena Grgić.
Intervju je bil objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 1, 2012.
