Intervju: Posmrtno darovanje telesa

Poleg darovanja organov in tkiv, ki ga podpira okoli 80 odstotkov Slovencev, lahko po smrti v medicinske namene darujemo tudi celotno telo. Da bi preverili, kakšen je odnos Slovencev do te možnosti, smo se pogovarjali s prof. dr. Deanom Ravnikom, predstojnikom Inštituta za anatomijo pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki je zaradi svojega dela najbolj neposredno povezan z vprašanjem posmrtnega darovanja telesa.

Kdo se odloča za darovanje telesa po smrti v medicinske namene?

Težko bi rekel, kdo natančno. Ljudje prihajajo iz različnih družbenih slojev, imajo različno izobrazbo. Nobenega pravila ni, kdo se za to odloča. Zakaj se tako odločijo? Eni iz altruizma, drugi, ker so bili bolni ali ker ne želijo, da se nekaj tisoč evrov nameni za pogreb, tretji pa enostavno zato, ker ne želijo imeti groba. Nekoč je odločitev za darovanje telesa predstavljala težavo za ljudi iz manjših krajev, ker ni bilo pogreba in tako na primer niso mogli pojasniti, kam je izginila babica. Zdaj pa tudi to ni več težava. ƒƒ

Kako lahko posmrtno darovanje telesa formalno uredimo?

V Sloveniji je ta zakonodaja dokaj enostavna oziroma je na tem področju na srečo skorajda ni. Truplo namreč ni last nikogar. Ljudje, ki jih darovanje zanima, pokličejo na inštitut, kjer jim predstavimo postopke, in izpolnijo obrazec. O tem so obveščeni tudi svojci in ko dajalec umre, z nami navežejo stik. Od tu naprej mi poskrbimo za vse: od prevoza do pokopa. Ljudi v glavnem zanima, kaj se po darovanju zgodi z njimi. Ko naredimo poskuse za študijske namene, telo upepelimo in anonimno pokopljemo na Žalah. Nekateri telesni deli pa niso nikoli pokopani bodisi ker so tako zanimivi ali bodisi tako dragoceni in ostanejo na inštitutu. Tako na primer zanimive skelete ali preparate, ki so fiksirani v fenolformalinski raztopini, hranimo že sto let. Tu lahko ostanejo večno. ƒƒ

ALI STE VEDELI: Prenehanje bitja srca ustavi tudi delovanje pljuč, telesne celice pa posledično niso več oskrbovane s krvjo in kisikom. Zaradi pomanjkanja kisika začnejo najhitreje odmirati možganske celice, in sicer že po treh minutah.

Darovanje organov po smrti

Kolikšen delež človeškega telesa dejansko porabite?

Porabimo v glavnem vse, saj smo ena redkih držav v Evropi, poleg Avstrije, Nemčije in Katalonije (ki sicer še ni država), kjer se lahko študentje učijo na človeškem materialu. Povsod drugod je to nemogoče. Letos smo imeli že 37 darovalcev. Če drugod dobijo enega na leto, je to že uspeh. Pravzaprav ne vem, zakaj se pri nas posamezniki odločijo za posmrtno darovanje telesa, morda je razlog veroizpoved ali kaj drugega. Avstrija in Nemčija imata dovolj darovalcev, Italija in Hrvaška skoraj nič, večina Španije, razen Katalonije, pa tudi ne. In kar je še bolj zanimivo: bolj ko gremo proti severu in proti protestantskim državam, manj darovalcev je. Pričakovali bi prav nasprotno.

Ker imamo možnost študente učiti v živo, lahko organiziramo kirurške šole. Kirurgi pridejo k nam in se učijo novega pristopa k operaciji, določenih posegov z inštrumenti ali vadijo endoskopske in artroskopske operacije. Nevrokirurgi in maksilofacialni kirurgi imajo pri nas tri mesece specializacije. S tem je pokrit ogromen segment izobraževanja, ne samo za študente medicine, tudi za specialiste. Zmeraj pravim: bolje se je učiti pri nas kakor na nas, kaj šele na pacientih. In to je velika prednost, zaradi katere prihajajo k nam tudi tujci. ƒƒ

Kako pa se študentje izobražujejo v tujini, glede na to, da tam ni toliko darovalcev?

V glavnem s pomočjo računalnikov, plastičnih modelov in iz knjig. Toda učenje na plastičnem srcu, ki je desetkrat preveliko, ne da pravega občutka. Enako velja glede teksture materiala. Plastika je eno, nekaj povsem drugega pa je živ organ. Poleg tega se morajo na pravih organih študenti učiti počasi. Vedno jim pravim, da je preparat — tako jim mi pravimo — njihov prvi pacient, pri katerem se morajo naučiti obnašati. ƒƒ

Je zadnjih nekaj let morda opaziti več darovalcev zaradi gospodarske krize in slabih finančnih razmer?

Nihče doslej še ni rekel, da želi po smrti darovati svoje telo zaradi slabih finančnih razmer. Od leta 2008 se je za posmrtno darovanje telesa odločilo okoli 200 ljudi, starih od 20 do 70 let. Imeli smo že primere, ko se je za darovanje odločila babica, nato pa še hčerka, mož in vnuki, tako da starost glede tega ni odločujoč dejavnik. Vendar imamo na inštitutu kar precej finančnih težav, ker sami krijemo stroške prevoza in pogreba. Dolgo smo se borili z zavarovalnicami, da bi nam povrnile 40 odstotkov pogrebnine, ki bi jo sicer dobili svojci. Kajti prevoz in pogreb nista poceni, sploh za pedagoško ustanovo, kakršna smo mi. Na koncu vsakega leta imamo negativno finančno stanje, ker vse več ljudi daruje telesa v medicinske namene. Ta trend v zadnjih letih narašča izjemno hitro. Letos smo samo do zdaj prejeli 170 oporok, danes sem podpisal štiri. V hiši imamo približno 3500 oporok, kar pomeni 1,5 promila slovenskega naroda. ƒƒ

Dobijo darovalci oziroma njihovi svojci kakšno finančno nadomestilo?

Ne, to je zmeraj prostovoljno. 

Saša Mihevc, novinarka Tednika na TV SLO (intervju je nastal septembra 2012 ob pripravi prispevka o darovanju telesa po smrti)

Intervju je bil objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 1, 2012.

Oglasi

10 comments

  1. Melita Gojkovic 7 januar, 2015 at 12:47 Odgovori

    Posmrtno darovanje svojega telesa bo moj cilj. Najprej bom obvestila svojega izbranega zdravnika in kasneje svojce.

  2. Melita Gojkovic 7 januar, 2015 at 12:58 Odgovori

    Zaradi svoje bolezni, bom dala svoje telo v raziskovanje in omogočila študentom medicine še boljše videnje posledice te bolezni.

  3. Johanca 23 maj, 2015 at 23:51 Odgovori

    prihajamo v leta, ko je potrebno razmišljati tudi, da se bomo eni prej, drugi kasneje, poslovili od življenja. Ker imam obvladan visok krvni pritisk, ki sem ga ujela, ko sem pregorela po moževem zdravljenju raka, verjetno nisem primerna za darovanje organov, ker pravijo, da moraš biti zdrav. Organe, razen srca, kjer imam nekoliko poškodovano zaklopko, imam zdrave. Zato sem sedaj že prepričana, da bom storila vse, da dobim čim več informacij o darovanju telesa za učne namene. Osebno sem prepričana, da je to bolj humano, kot pa upepelitev, ali pokop, saj če se kdo s tem kaj nauči, pomaga živim ljudem, ki so potrebni najustreznejšega zdravljenja in postopkov. Kako je samo neprijetno, ko ti nekdo pri odvzemu krvi ne najde žile, te zabada, naredi hematom in to ti ostane tudi v spominu za v naprej. Kar se pozna pri medicinskem osebju, ki je npr. iz gimnazije odšel na višjo šolo za negovalke… Naj se učijo zbadati, rezati…. na mrtvem telesu, saj so telesa tudi različna. Sicer ne razumem članka oz. intervjuja dr. Ravnikarja, da ni denarja za pogrebe. Kaj morajo na koncu, ko iz telesa izrežejo razne organe, se učijo šivati, rezati….. to truplo pokopljejo oz. kremirajo in morajo to plačati? To je res malo #čudno#! Sama tudi ne želim nobenega obeležja na tem svetu. Vedno pravim, da mi ni lepo, ko ljudje urejajo grobove samo za Dan mrtvih, ko je taka gneča na pokopališčih in okoli njih, drugi dan pa je vse mrtvo. Naj prižgejo moji ljubi kjerkoli, naj naberejo travniško cvetje, ga dajo v vazo in si mislijo, to je za mamo, ženo, sestro…. Kako lepo je gledati v filmih, ko so bili ljudje pokopani na koščku zemlje, na kraju, ki jim je bil najljubši. Tudi razstros pepela na krajih, ki so ti bili v času življenja ljubi. Ne bom pozabila filma Najini mostovi, s Clintom in Streepovo. Kaj lepšega in nekaj kamnov, brez vencev, rož, ki poleti čez pol ure uvenejo, govorov,…. Sedaj, ko sem živa, se mi posvečajte, govorite, se “kregajte” z meno, ko bom mrtva, tega ne bom več potrebovala. Spominjajte se me v srcih, v mislih in pozabite slabo in zamere, v življenju je že tako, da je enkrat deževje, drugič sonce sije, zato nastane tudi tako lepa mavrica, ki je brez tega ne bi bilo. Upam, da bodo, ko bom vse izpeljala, to tudi po moji smrti, upoštevali in spoštovali mojo željo moji zanamci.

  4. Jure Košir 25 januar, 2017 at 21:19 Odgovori

    Se opravičujem ker sem nevešč v računalnikih in ne vem kaj naj izpolnim pod. spletno stran.
    Zanimata pa me dve stvari in sicer kako lahko darujem ob smrti svoje organe in pa telo v raiskovalne namene.
    Nebi želel da bi ob smrti svojci imeli težave s tem, da nekaj ni pravilno narejeno kot je imel moj prijetelj in so ga nato pokopali kljub njegovemu nasprotovanju. Hvala za nasvet.

  5. Petrovič Aleksander 3 marec, 2018 at 04:16 Odgovori

    Spostovani .
    Sem 68letni moski in sem popolnoma sam , nimam nikokar , ki bi po moji smrti zaloval ali eventualno prihajal na moj grob . Zato sem se dokoncno odlocil podariti moje telo , po smrti fakultetni medidini ali forenziki , da se bodo bodoci narascaji zdravnikov kaj naucili .
    ZELIM DAROVATI VSE MOJE ORGANE IN MOJE TELO KERIKOLI MEDICINI ZA NAPREDEK MEDICINSKEGA ZDRAVJA .VERJAMEM DA JE PRECEJ MOJIH ORGANOV ZDRAVIH IN BI TAKO LAHKO TUDI RESIL KAKSNO ZIVLENJE .
    Sem popolnoma odlocen v tem namenu in vas prosim da mi pomagate in mi svetujete kako bi lahko cimbolj lazje in enostavno uredil to zadevo . KJE IN KAM SE MORAM ITI IN KOMU SE OBRNITI GLEDE TE MOJE VOLJE IN ZELJE .
    Spostovani na odgovoru se va v naprej zahvaljujem .

    • urska 6 april, 2018 at 14:06 Odgovori

      Svoje telo po smrti lahko darujete v znanstvene namene Anatomskemu inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer je postopek zgledno urejen. Darovalec pokliče tajništvo inštituta, tel.: 01 5437 300 ali pošlje mail:anatomija.tajnistvo@mf.uni-lj.si . Vpišejo ga v poseben seznam in podpisati mora izjavo volje o darovanju svojega telesa po smrti. Izjavo je mogoče kadarkoli in brez navajanja razlogov preklicati. Ljudje, ki podpišejo izjavo o darovanju svojega telesa po smrti inštitutu, morajo biti polnoletni in opravilno sposobni. Posmrtne ostanke uporabljajo na inštitutu v znanstvene in učne namene. Posmrtni ostanki se ob koncu ciklusa kremirajo in anonimno, brez govorcev, cvetja in zastav pokopljejo na ljubljanskih Žalah.

  6. Adolf Stegel letnik 1939 11 marec, 2018 at 12:09 Odgovori

    Pozdravljeni.
    Zanimam se za darovanje mojega telesa po smrti.Kakšen je postopek za prijavo in na koga naj se obrne,ali so
    in kakšni so morebitni pogoji s strani prejemnika,to je instituta za anatomijo.
    Za odgovor se zahvaljujem in vas pozdravljam.

    • urska 6 april, 2018 at 14:06 Odgovori

      Svoje telo po smrti lahko darujete v znanstvene namene Anatomskemu inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer je postopek zgledno urejen. Darovalec pokliče tajništvo inštituta, tel.: 01 5437 300 ali pošlje mail:anatomija.tajnistvo@mf.uni-lj.si . Vpišejo ga v poseben seznam in podpisati mora izjavo volje o darovanju svojega telesa po smrti. Izjavo je mogoče kadarkoli in brez navajanja razlogov preklicati. Ljudje, ki podpišejo izjavo o darovanju svojega telesa po smrti inštitutu, morajo biti polnoletni in opravilno sposobni. Posmrtne ostanke uporabljajo na inštitutu v znanstvene in učne namene. Posmrtni ostanki se ob koncu ciklusa kremirajo in anonimno, brez govorcev, cvetja in zastav pokopljejo na ljubljanskih Žalah.

  7. RENATA BREGAR 17 marec, 2018 at 21:27 Odgovori

    Prosim, če mi lahko na moj naslov pošljete obrazec, ki ga moram izpolniti in podpisati za posmrtno darovanje telesa v medicinske namene.
    Pozdrav, Renata Bregar

    • urska 6 april, 2018 at 14:06 Odgovori

      Svoje telo po smrti lahko darujete v znanstvene namene Anatomskemu inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer je postopek zgledno urejen. Darovalec pokliče tajništvo inštituta, tel.: 01 5437 300 ali pošlje mail:anatomija.tajnistvo@mf.uni-lj.si . Vpišejo ga v poseben seznam in podpisati mora izjavo volje o darovanju svojega telesa po smrti. Izjavo je mogoče kadarkoli in brez navajanja razlogov preklicati. Ljudje, ki podpišejo izjavo o darovanju svojega telesa po smrti inštitutu, morajo biti polnoletni in opravilno sposobni. Posmrtne ostanke uporabljajo na inštitutu v znanstvene in učne namene. Posmrtni ostanki se ob koncu ciklusa kremirajo in anonimno, brez govorcev, cvetja in zastav pokopljejo na ljubljanskih Žalah.

Pustite sporočilo