V Belgiji v veljavi zakon, ki dopušča evtanazijo brez starostne omejitve

Smemo ljudje sami odločati o smrti ali moramo dokončno odločitev prepustiti naravi? V katerih primerih lahko pod življenjem potegnemo črto? Kdo je tisti, ki lahko o veljavnosti te črte presoja ali jo sme potegniti? -- so le nekatera izmed mnogih etičnih vprašanj, ki jih odpirajo vedno žgoče razprave o evtanaziji.

Evtanazija brez starostne omejitve v Belgiji

Zadnja v vrsti takšnih razprav je zajela vso Evropo, podžgal pa jo je belgijski zakon, ki dovoljuje evtanazijo brez starostne omejitve, torej tudi med najstniki in otroki. Belgija sicer skupaj s preostalima državama Beneluksa, Nizozemsko in Luksemburgom, velja za najbolj napredno in liberalno kar se tiče omogočanja tako imenovane ‘dobre smrti’ . Že leta 2002 je bilo namreč uzakonjeno, da zdravniki odmerijo smrtonosno količino zdravil, če je prosilec v času vložitve prošnje za evtanazijo polnoleten, priseben in če je v ‘zdravstveno brezizhodnem položaju’ (ali trpi trajne in neznosne duševne bolečine).Smemo ljudje sami odločati o smrti ali moramo dokončno odločitev prepustiti naravi?

V začetku marca pa je belgijski kralj Philippe podpisal novi zakon, ki pravico evtanazije podeljuje tudi neozdravljivo bolnim mladostnikom oziroma otrokom brez starostne omejitve. Pred kraljevim podpisom, ki je pravno gledano potreben za veljavnost zakona, a je v praksi večinoma zgolj formalno dejanje, sta zakon podprla tudi oba doma parlamenta: zgornji dom že decembra lani s 50 glasovi za in 17 proti, spodnji dom pa sredi februarja, ko je 86 poslancev glasovalo za, proti pa 44 (12 poslancev se je glasovanja vzdržalo).

Po več kot polletni žgoči javni razpravi je tako Belgija za Nizozemsko postala druga država v svetu, v kateri je pravica do evtanazije zagotovljena tudi neozdravljivo bolnim mladoletnikom, in prva, v kateri za izvajanje te pravice ni starostne omejitve. Na Nizozemskem imajo namreč to pravico do le starejši od 12 let. V skladu z novim belgijskim zakonom bodo lahko za evtanazijo zaprosili neozdravljivo bolni otroci, ki trpijo velike bolečine in kadar za lajšanje njihove bolezni zdravljenje ne obstaja.

Poleg teh osnovnih okoliščin bo za evtanazijo potrebno izpolnjevati še nekaj drugih, strožjih pogojev, ki naj bi služili kot varovalke pred zlorabami; otroci bodo morali biti prisebni in se zavedati tako svojega zdravstvenega položaja kakor tudi pomena svoje prošnje za evtanazijo. Slednjo bodo morali odobriti starši ali skrbniki, otrokov zdravnik, o odločitvi pa se bodo morali posvetovati tudi s psihologi.

Nasprotniki: odločanje o življenju in smrti otrok je barbarsko dejanje

Čeprav je predlog zakona užival visoko podporo javnosti in naj bi mu bilo naklonjene kar tri četrtine Belgijcev, je dvignil nemalo prahu. Kontroverznemu zakonu so ostro nasprotovale predvsem različne verske skupnosti, med katerimi je bila najglasnejša katoliška cerkev, ki ji sicer pripada večina Belgijcev. Katoliška cerkev je na dan glasovanja o zakonu v parlamentu v znak protesta organizirala dan posta in molitve, saj naj bi bil zakonski predlog nemoralen. Podpora protestu belgijske katoliške cerkve je prišla celo iz Španije, od koder je konservativni lobi na kralja Philippa naslovil kar 200.000 podpisov pod peticijo, s katero so zahtevali, naj zakona ne podpiše in s tem prepreči njegovo veljavnost.

Da je zakon nepotreben in slabo spisan, je še vedno prepričan tudi del strokovne javnosti; skupina belgijskih pediatrov, med katerimi je tudi onkologinja Nadine Francotte, poudarja pomen in naprednost paliativne oskrbe: “Bolečino lahko danes omilimo, paliativna nega je močno napredovala.

Ob tem kritiki zakona zastavljajo tudi vprašanje o sposobnosti presoje pri otrocih in njihovi čustveni zrelosti. Kakor trdijo, otrokom ne dopuščamo, da odločajo o vsakodnevnih vprašanjih, kakor je denimo pitje alkohola – kako jim torej lahko prepustimo odločitev o življenju in smrti, še posebej, kadar se soočajo s hudo boleznijo in so v čustveno težavnem življenjskem obdobju?

Podporniki: Tragično je videti umirajočega otroka

Te očitke podporniki zakona zavračajo in nasprotno menijo, da je čustvena zrelost pri mladoletnikih, ko so soočeni s hudo boleznijo, na mnogo višji ravni kot čustvena zrelost njihovih vrstnikov ali celo marsikaterega odraslega. Poleg tega bo zakon po besedah njegovih snovalcev, vplival na zelo majhno število mladostnikov, denimo mladih bolnikov z rakom, ki nimajo upanja na ozdravitev. 

Geirland van Beirlant, zdravnik na Univerzitetni bolnišnici Bruselj, na primer pravi: “[…] Sprememb[a] zakona [bo vplivala na] izjemne primere, gre za manj kot deset otrok na leto. Taki primeri so redki, a so zato še bolj tragični. Pri nekom, starem 18 let in en dan, je evtanazija dovoljena, pri 17-letniku, ki je morda celo zrelejši od odraslega ali 18-letnika, pa je prepovedana. To ni prav.

Razprava o evtanaziji je zajela vso Evropo, podžgal pa jo je belgijski zakon, ki dovoljuje evtanazijo brez starostne omejitve, torej tudi med najstniki in otroki.

S tem zagovorniki zavračajo tudi očitke, da je kralj podpisal barbarski zakon, in da zakon belgijsko (in kot morebitni model, ki bi ga lahko posnemale druge države tudi širšo evropsko in svetovno) družbo vodil v počasen propad in. Phillipe Mahoux, senator in kirurg, ki je sodeloval pri pisanju zakona, za katerega nasprotniki trdijo, da uzakonja usmrtitve otrok, poudarja: “Gre za človeški zakon, ki zdravnikom omogoča, da za svoje paciente izberejo najbolj human način zdravljenja.”

Četudi je našim očem skrita, pojasnjuje Mahoux, ne pomeni, da evtanazije med otroki ni. Zato je še posebej pomembno, da se uredi tudi to področje, in da lahko tudi mladoletniki odločajo o svoji usodi. Ni namreč mogoče nadzorovati vseh vrst bolečine; najbolj nepravično dejanje pa pravzaprav gledati umirajočega otroka, ko ta trpi hude bolečine, ki jih ni moč olajšati.

Širša razprava o evtanaziji v Evropi

Etične dileme, ki jih poraja vprašanje pravice do evtanazije, so brez dvoma velike, in se dotikajo srži človeškega obstoja, našega nastanka in prestanka, naše biti in pomena življenja. Odgovor na vprašanje “Da ali ne?” je še bolj zapleten, ko gre za otroke. V Evropi je sicer podpora možnosti izbire smrti v primeru neozdravljive bolezni vse večja; ena izmed raziskav (ki ne vključuje Slovenije ali držav Beneluksa), je pokazala, da največji delež prebivalstva pravico do odločanja o tem, kdaj in kako bomo umrli, podpira v Nemčiji, kjer je za kar 87 odstotkov anketirancev, medtem ko je podpora s 52 odstotki najnižja v Grčiji.

V Sloveniji o evtanaziji in etičnih ter moralnih vprašanjih, ki so z njo povezana še vedno govorimo le poredko. Kadar se o tej za življenje in umiranje pomembni temi odločimo spregovoriti, je to le z veliko opreznosti in potihoma. Morda je čas, da tudi pri nas odpremo širšo javno razpravo o tem, ali naj bo odločanje o koncu življenja v primeru neznosnih bolečin v rokah posameznika ali ne. Če ne, zakaj ne in kako vsem ljudem zagotoviti humano in človeka dostojno umiranje? Če da, v katerih primerih naj bo ‘dobra smrt’ dovoljena in kakšne varovalke so potrebne, da ne bi prihajalo do zlorab pravice?

Da bi v mozaik iskanja odgovora na to zapleteno vprašanje prispevali vsaj en kamenček, vas tokrat sprašujemo: na kateri strani razprave stojite vi? Vaše stališče nam lahko zaupate preko ankete na dnu strani, vabimo pa vas tudi, da razmišljanja z nami in ostalimi bralci delite v razpravi na forumu med.over.net.

Prispevek pripravila: Katarina Cvikl, urednica

Viri:

 

Oglasi

1 comment

  1. Čarli 3 september, 2014 at 09:08 Odgovori

    Ker evtanazija po zakonu ni omogočena, ljudje pa si življenje jemljejo – seveda tudi iz drugih razlogov – na vse mogoče načine. Ali se ne bi lahko dalo v razpravo zakone drugih držav, ki to omogočajo? Nepredstavljivo je, da to pri nas prepoveduje vera – veren človek pač ne bo posegel po tej možnosti.

Dodaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.