O pomenu kakovostnega življenja slišimo veliko, o kakovosti smrti pa spregovorimo bolj poredko. V času, ko lahko vendarle precej pogosto beremo o vprašanju paliativne nege in dejavnem tretjem življenjskem obdobju, menimo, da je primerno, da nekaj pozornosti posvetimo tudi tej temi.
Kakovost življenja proti kakovosti smrti
Velika večina prizadevanj človeštva je usmerjena k izboljševanju kakovosti življenja – bodisi za posameznika bodisi za skupnost. O njej in o tem, kako jo doseči, smo v pričujoči reviji pisali tudi mi, saj je vse boljša kakovost življenja jedro javnih politik in podvigov zasebnikov. Znanstvene raziskave gredo skorajda izključno v smeri izboljšanja zdravja in podaljševanja življenja, ki se odražata v vse daljši pričakovani življenjski dobi. Na to, da je poleg kakovosti življenja za dostojanstvo človeka pomembna tudi kakovost smrti pa, roko na srce, pomislimo bolj redko – če sploh.
Leta 2010 je britanski časnik The Economist objavil študijo, ki jo je ob podpori filantropske organizacije Lien Foundation izdelalo njegovo hčerinsko podjetje, The Economist Intelligence Unit. V študiji so na podlagi zapletenega indeksa oskrbe v času umiranja analizirali in razvrstili štirideset držav. Trideset izmed njih je najrazvitejših držav na svetu, članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ostalih deset pa so izbrali na podlagi razpoložljivosti potrebnih podatkov. Med njimi ni Slovenije, ki se je elitnemu klubu OECD pridružila v letu, ko je študija nastajala.
Indeks kakovosti umiranja
Raziskovalci so pri razvoju indeksa kakovosti smrti upoštevali sedemindvajset različnih indikatorjev, na podlagi katerih so države razporejene v štiri skupine glede na: osnovno zdravstveno okolje v času umiranja, razpoložljivost zdravstvene oskrbe v času umiranja, ceno oskrbe v času umiranja in kakovost nege v času umiranja. Med indikatorji so tako:
- kvantitativni kazalci (npr. pričakovana življenjska doba ali delež bruto družbenega proizvoda, ki ga države namenjajo zdravstvu);
- kvalitativni kazalci, ki so jih raziskovalci pridobili na osnovi ocen strokovnjakov v posameznih državah (npr. ocena javne ozaveščenosti o negi v času umiranja) in
- t. i. statusni indikatorji, s katerimi so raziskovalci določili razmere v zvezi z določenim vprašanjem (npr. obstoj vladne strategije ali akcijskega načrta za paliativno nego na državni ravni).
Države, v katerih je najbolj in najmanj poskrbljeno za umirajoče
Na osnovi dolgotrajne in kompleksne analize je študija zaključila, da je država z najboljšo kakovostjo umiranja oziroma država, v kateri najbolje skrbijo za umirajoče, Velika Britanija. Čeprav je njihov zdravstveni sistem vse prej kot popoln, je raziskava pokazala, da so britanski zdravniki jasni in iskreni pri prognozah bolezni. Na smrt bolnim so na razpolago več kot zadostne količine protibolečinskih sredstev, gibanje hospic pa je izjemno dobro vzpostavljeno in utečeno ter relativno pogosto skrbi za umirajoče – čeprav v paliativni oskrbi umrejo le štirje odstotki vseh preminulih. Iz podobnih razlogov se zelo visoko uvrščata tudi Avstralija in Nova Zelandija.
Zanimivo je, da se, denimo, države, kot sta Danska in Finska, ki se sicer po indeksu človeškega razvoja uvrščata višje od Velike Britanije, pri ocenah kakovosti umiranja uvrščata na nižja mesta. To raziskovalci pojasnjujejo z dejstvom, da v teh družbah večji poudarek dajejo preprečevanju smrti in da smrt vidijo kot rezultat medicinskega neuspeha. Tako ljudem v času umiranja ne posvečajo ravno veliko pozornosti oz. se ne osredotočajo pretirano na lajšanje njihove bolečine, nelagodja in drugih nevšečnosti. Nizko so uvrščene tudi Združene države Amerike, vendar iz drugega razloga, in sicer pravila zdravstvenih zavarovalnic, da za plačilo paliativne nege poskrbijo le, če se pacient odreče siceršnjemu zdravljenju.
Na dnu razpredelnice so se znašle – ne preveč presenetljivo – štiri največje nove gospodarske velesile: Brazilija, Kitajska, Indija in Rusija. Njihovi zdravstveni sistemi so pri razumevanju dostojanstvene smrti zelo omejeni, domovi hospica pa le redka izjema.
Odgovore na vprašanje, zakaj so razlike tako velike, avtorji študije ponujajo predvsem v obliki kulturnih argumentov. Kot navajajo, je, denimo, na Kitajskem tabu smrti neznanski. Resni pogovori o smrti ali zgolj njeno omenjanje so nezaslišani. Tudi pri nas je tabu smrti še vedno močno prisoten, zato je pomembno, da ves čas poskušamo skupaj odpreti prostor za razpravo.
Prispevek napisala Elvira Lekać, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 2
